»Že Janez Trdina je v svojih Bajkah in povestih o Gorjancih zapisal, da je Kukova gora, to je osrednji, najmogočnejši del Gorjancev, votla in da se v njih skriva veliko vode. Čeprav je šlo za pravljico, morda ni daleč od resnice. Dosedanje raziskave namreč dodobra potrjujejo Trdinove bajke,« pravi Brane Čuk, jamar in skrbnik Kostanjeviške jame, dolgoletni predsednik Kluba jamarjev Kostanjevica na Krki, ki je prepričan, da se bo Kostanjeviška jama končala na Hrvaškem, v Pogani jami.
Da bi odkrili nove razsežnosti in lepote kraškega podzemlja, ki ga je v tisočletjih sooblikovala voda, se je pri Kostanjeviški jami na zvezni akciji Jamarske zveze Slovenije, Službe za jamsko in tehnično potapljanje, zbralo okoli 50 jamarjev, članov Jamarskih klubov Krka, Novo mesto in Brežice, Društva za raziskovanje jam Simon Robič Domžale, Jamarskega kluba Brežice, Jamarskega društva Gorenja vas, Kluba potapljačev in jamarjev Kranj in seveda domači jamarji.
»Naša jama nas ne bo presenetila, če bo dolga 10 kilometrov ali več,« meni Čuk, prepričan, da se bo Kostanjeviška jama jamarjem enkrat le vdala in pokazala vso svojo lepoto ter razsežnosti. Tokratno akcijo so morali namreč predčasno prekiniti. »Na prvem mestu je varnost. S kolegom potapljačem Janezom Venguštom iz celjskega Društva za preiskovanje voda sva med potopom v sifon ugotovila, da sama ne moreva biti uspešna. Preveč opreme bi morala znositi skozi 150 metrov dolg sifon na drugo stran, gre za vso opremo, ki jo je do sifona nosilo 25 šerp. Z nama bi morala biti še vsaj dva potapljača, kot je bilo sprva predvideno. Dva se namreč akcije zaradi službenih obveznosti nista mogla udeležiti. Z Janezom sva med potopom in transportom opreme porabila preveč zraka, sva pa nekaj opreme pustila v jami, zato bomo akcijo v kratkem ponovili,« je obljubil potapljač Robert Anžič, član Kluba potapljačev in jamarjev Kranj, sicer vodja službe za jamsko in tehnično potapljanje.
Poudaril je, da je tokratno raziskovanje Kostanjeviške jame izza sifona v spomin na slovenski potapljaški legendi Uroša Iliča in Toma Vrhovca, ki sta ločeno raziskovala to jamo, hkrati pa močno zaznamovala jamsko potapljanje. V teh dneh bo ravno eno leto, kar nas je mnogo prezgodaj zapustil Uroš Ilič, Tomo Vrhovec pa je opravil svoj zadnji jamski potop prav v Kostanjeviški jami pred nesrečnim dogodkom v Bolunjcu.
Razsežnosti Kostanjeviške jame, ki so jo prav pred osmimi desetletji odkrile narasle vode, so veliko večje od tistega dela, ki je na ogled turistom. To se je potrdilo pred tremi leti v obsežni akciji, ko so jamarji raziskovali prav del, kjer so hoteli nadaljevati minuli vikend. Trije potapljači (Dare Hribar, Uroš Ilič in Robert Anžič) so se potopili v sifon pri Jezeru tretjega tisočletja, ki je zadnje jezero v znanih delih jame. Z vodo zaliti sifon, ki pripelje do jezera, je dolg 150 metrov, njegova največja globina pa je 34 metrov in prav ta sifon je največja ovira, ki preprečuje raziskave. A na drugi strani se odprejo nove razsežnosti. »Če je jama pred sifonom ozka, blatna in mokra, podobna mišelovki, se na drugi strani kot avtocesta odpre nov širok suh svet. V njej so relativno bogati kapniki, dvorana je velika 30 x 40 metrov, je pa še več stranskih neraziskanih rovov,« je nove dele opisal Anžič, ki se je tudi tokrat v jamo odpravil z velikimi pričakovanji.
Kostanjeviška jama, ena od več kot 12.000 jam slovenskega podzemlja, spada med velike jame. Do zdaj sta raziskana dobra dva kilometra, zagotovo pa to ni vse, kar skriva svet pod Gorjanci. Jamarji predvidevajo, da se bo Kostanjeviška jama končala na Hrvaškem, v Pogani jami. Da je Pogana jama (gre za brezno, kamor izginja voda) povezana s Kostanjeviško jamo, so domačini odkrili že pred desetletji, ko so v vodo vrgli barvilo, to pa se je čez nekaj dni pojavilo v Studeni. »Če bodo potapljači prišli ven na Hrvaškem, jim bomo dostavili potne liste,« se nasmehne Čuk, nekoliko razočaran zaradi prekinjene akcije, a v velikih pričakovanjih, ko bodo nadaljevali raziskovanje podzemlja.
