Medtem ko mora zaradi krize večina šparati, zategovati, klestiti, naša draga nacionalka ustvarja (in troši, kajpak), kot da bi živela v času superkrav. Ima tri nacionalne radijske in televizijske programe, kot bogata Avstrija, denimo. Tudi športni program živi na veliki nogi, prenose večjih tekmovanj praviloma komentirata dva, v nedeljo zvečer pa so nam privoščili zgodovinski dvojec v rangu naveze Kučan-Janša ali Katanec-Zahovič.
Z daljincem sem preklapljal le še iz navade, v bistvu sem nad programi že obupal in spuščal rolete na oči, ko so ušesa zastrigla. Na drugem programu TV Slovenija je zadonela kombinacija glasov, ki spada v znanstveno fantastiko: v prenosu dirke za veliko nagrado ZDA v formuli 1 sta se drenjala velikana malega ekrana, Miran Ališič in Niko Mihelič! Prvi kot komentator, drugi kot strokovni sodelavec. Nemogoče je postalo mogoče, vreščač in tiha voda skupaj, tračar in znanstvenik. To je treba vsaj slišati, če že videti ne, smo si rekli tudi taki, ki formule 1 ne spremljamo še od časov Nikija Laude in Jamesa Hunta.
Miranov uvod je bil vehementen, čeprav se ni še nič zgodilo, je za začetek svoje vloge piknil Niko, potem pa se umiril in v slogu doktorja z Instituta Jožef Stefan nalagal o premerih batov in podobno dolgočasnih rečeh motoznanstva. Ališič je skrbel za decibele in novice iz zakulisja, oba pa sta govorila veliko. Veliko preveč. Očitno se res dolgo nista slišala, v 17. dirki sezone sta premlevala stvari, kot da bi se prvenstvo šele začelo. Po nesreči na startu pa se vse do odločilnega prehitevanja v 24. krogu (in znova po njem) nisem otresel občutka, da ni glavni dvoboj Nica Rosberga in Lewisa Hamiltona, marveč komentatorski besedni spopad v rokavicah. Oprosti, Niko. Ni za kaj, Miran.
Ko je na koncu zmagovalec razlival šampanjec, je Ališič še izrazil upanje, da na Miheliča v prenosih formule 1 na nacionalki ne bomo spet čakali 20 let. Čeprav je človek med dirko dobil vtis, da bi komentatorja drug drugega še najraje poslala – v boks.
