Fligehorn, lovski rog in stoletna trobenta

Zbirateljstvo je poseben navdih, ne zmore vsak doma kopičiti znamk ali razglednic v neskončno zbirko. Nam navadnim smrtnikom se zdi zbiranje starih videorekorderjev ali ročnih mašinc za mletje malodane obskurno. Pa vendarle gre za pozornosti vredno kulturo, ki jo zlasti stroka v Sloveniji premalo ceni. 
Danes 77-letni Franc Bolta iz Šmartnega ob Savi si je penzijo prislužil kot komercialist v nekdanji Emoni. Le tu in tam je takole, na kakšnem domačem slavju, bolj za šalo kot zares, raztegnil mehe, s pihalnimi inštrumenti pa si ni bil nikoli blizu. Toda leta 1990 je na bolšjem sejmu kupil staro trobento, bariton in klarinet.

»Inštrumenti so bili malce zanemarjeni, na njih že dolgo ni nihče igral. Očistil sem jih in obesil na steno. Kot spomin na očeta, ki je pri godbi igral tenor bariton, ki mu godbeniki običajno pravijo fligehorn.«

Bolta se svoje rojstne vasi Šmartno ob Savi prav dobro spominja: »Bile so same kmetije, kakih 200 duš, vsa kultura je slonela na vaškem društvu Škrjanček, ki je imel pevce in godbo, ki je štela 16 članov. Pri njej je igral moj oče Anton Bolta, kmet.«

Ko je leta 1990 v domači hiši obesil na steno omenjene tri inštrumente, je pomislil, da bi lahko z muzejsko zbirko obudil spomin na staro šmartinsko godbo, ki je bila nepogrešljiva na gasilskih veselicah in vaških slavjih.

»Bilo je lepo, maloštevilna godba je bila hitro vkup in fantje so zaigrali.« Potem so prišli fašisti: »Oh, še danes se jih spomnim, črnosrajčnikov, ki so mojega očeta hoteli internirati na Rab, pa je bil tisti dan slučajno v Ljubljani.«

Z vojno je tudi šmartinska godba utihnila, fantje so odšli vsak svojo pot.

»Ko je prišla osvoboditev, je oblast inštrumente pobrala. Če prav vem, so jih dodelili tovarniški godbi v Vevčah.« Oče je po vojni še igral, a godba ni nikoli oživela.

»Začel sem brskati po oglasih in kupovati inštrumente. Naj omenim prijatelja Marka Okroglega iz Laškega, ki je razumel mojo namero in mi kar dal nekaj starih inštrumentov.«

Boltova zbirka je rastla, na Kozjanskem je kupil trobento z letnico 1911.

»Ne vem, ali je najstarejši inštrument, morda je kakšen drugi še starejši, pa nima letnice.«

Zelo zanimiva sta denimo stara srebrna saksofona, ki v primerjavi z današnjimi delujeta težko. Med klarineti in flavtami se skriva lesena, črna pikolo flavta, danes so praviloma kromirane.

Bolta se posebno pohvali s poštnima rogovoma, spodaj pod malim bobnom pa visi lovski rog. Ob trobentah najdemo tudi trobili za budnico.

Zbirka danes šteje 42 inštrumentov, poleg godbenih je začel zbirati tudi druge. Na steni visi češka violina: »Bojda je oblika enaka, kot jih imajo Stradivarijeve violine.«

Ob koncu nas opozori na harmonike: »Tri imam, leva je zahodnonemška, v sredini češka, na desni pa vzhodnonemška harmonika, ki sem jo mimogrede kupil na bolšjem sejmu za 50 evrov.«

In kako je igrati na tako stara glasbila, saj večina Boltovih namreč izvira izpred 2. svetovne vojne?

»Vprašal sem strokovnjake in zaupali so mi, da je zven, zvok iz starih godbeniških inštrumentov praviloma bolj poln, bogat. Menda je razlog v materialu in v debelini sten.« In kako se jih da popraviti, uporabiti?

»Zelo težko. Poskusil sem in dal popraviti tipke na starem baritonu. Popravilo stane, učinka pa ni.«