PLES V PRESTOLNICI

Flamenko je lahko tudi naš

Objavljeno 03. april 2016 09.47 | Posodobljeno 03. april 2016 09.47 | Piše: B. J.

Stoječe ovacije občinstva ob koncu predstave so dokaz, da je flamenko kot globoka čustvena izpoved lahko tudi slovenski, če si le drznemo odpreti se čustvom

Skupina Coraviento, v kateri so poleg plesalcev tudi kitarist Vito Marenče, cajonist Vasja Štukelj in pianist Tomaž Pačnik, poskuša flamenko približati slovenski kulturi. Foto: Miha Mally

LJUBLJANA – Sedemdeset minut vrhunskega užitka čiste umetnosti. Tako bi lahko v enem stavku povzeli vzdušje, ki ga je v četrtek zvečer v Kinu Šiška s flamenko predstavo (NI)SEM pričaralo šest plesalcev in štiri glasbeniki skupine Coraviento, ki so tokrat povabili k sodelovanju tudi pevko in vsestransko umetnico madžarske narodnosti Mario Keck. Njihov flamenko je dobesedno zapolnil prostor Katedrale, in ni ga bilo v dvorani, ki se ga preplet glasbe, plesa in petja ni dotaknil.

Nov izrazni svet

»Namen predstave je, da te do temeljev pretrese in popolnoma prestavi s svoje osi,« pravi kostumografija Danijela Grgič. To je skupini Coraviento uspelo. Stoječe ovacije občinstva ob koncu predstave so dokaz, da je flamenko kot globoka čustvena izpoved lahko tudi naš, slovenski, če si le drznemo odpreti se čustvom. In predvsem, da je flamenko umetnost sama zase, ki jo lahko prilagodiš kateremu koli kulturnemu prostoru.

Predstava je bila tako svojevrstna osebna izpoved in preplet zgodb nastopajočih in nikakor ne le povzemanje pripovedi nekih španskih zgodb. (NI)SEM je zgodba o iskanju osebne identitete. V predstavi so se nastopajoči poigravali z različnimi mislimi, raziskovali so gib in zvok, opazovali tuje in lastne odseve ter na stežaj odpirali vrata v neznano. Gledalci so uživali ob privlačni fuziji tradicionalnega plesa flamenka in sodobnega plesa, ki išče izhodišča v glasbi flamenka s ščepcem jazza, madžarske in romske ljudske glasbe. Podlago flamenko kitare in tolkal sta barvala melanholičen in globoko izpovedni vokal Marie Keck ter mogočen zven klavirja, ki prek jazza išče kontraste flamenku.

Ples Mitje Obeda, Mihaele Wabra Kucler, Mance Dolenc, Urške Ivanuša, Simone Šturm in Urške Centa predstavlja nov izrazni svet, ki dokazuje, da umetnost flamenka ni le posnemanje tuje nacionalne folklore, temveč široka izpovedna umetnost, ki se odlično prilagaja času in prostoru ustvarjalnega nastanka. Žal pa je flamenko naši uradni kulturi še vedno tuj, saj ga enači s folkloro. V resnici pa je flamenko le izrazni jezik, s katerim ob povzemanju tradicije dodajaš toliko svojega, da lahko ustvariš nekaj novega.

Ne nazadnje pa je flamenko tako čustven ples, da je lahko terapija tudi za slovenski prostor. Četrtkova predstava (NI)SEM je to zagotovo bila.

Deli s prijatelji