Firmo kupil za 1 evro in končal med brezdomci

KRANJ – Včeraj, ko je bil svetovni dan brezdomstva, je sedel pred značilno rumeno stavbo na robu Kranja. V njej že šesto leto živijo tisti, ki jih je življenje pahnilo na dno. V eni roki je držal lonček, po vsej verjetnosti napolnjen s črno kavo, ki se je že davno ohladila. V drugi se je kadilo iz cigarete, ki je med našim pogovorom izginila čisto do filtra. Z zamišljenim pogledom nam je Boštjan Leontič, sicer doma v Tržiču, povedal, da je novinec v kranjskem zavetišču. Tu je od začetka septembra, za njim čez prag hiše brezdomcev ni stopil nihče več.

Ko ga vprašamo, kakšno je bilo njegovo življenje, pove: »Polno vsega, dobrih in slabih stvari.« Je bil vmes tudi alkohol? »Tudi, vendar ne v kronični obliki.« Nato začne pripovedovati žalostno zgodbo, kakršne smo že nekajkrat slišali. Zgodbo, kakršne se v zdravi državi sploh ne bi smele dogajati: »Dvanajstega novembra lani sem naletel na mino. Med gobarjenjem v okolici Tržiča sem spoznal modela. Dejal je, da mi bo ponudil službo, vendar moram sprva za en evro kupiti neko podjetje. Nasedel sem. Pri notarju smo nekaj podpisali, in to je bilo to. Nikakršnih papirjev nisem dobil, zdajle niti ne vem, kaj se dogaja s to firmo, menda pa sem edini lastnik podjetja, ki je globoko v dolgovih. Barabo, ki mi je podtaknila vse to in je očitno vse pobral, so marca zaprli. Jaz pa sem ostal lastnik podjetja in zato se ne morem prijaviti na zavod. Ostane mi le skromnih 260 evrov socialne podpore, del katere namenim plačilu bivanja v zavetišču.«

Sam sem kriv, da sem padel na dno

In kakšno je življenje v kranjskem zavetišču? »Pred tem sem živel v samskem domu v Tržiču.« V tržiškem predelu Paradiž (ih, kako ironično), kjer so bivali pretežno gradbeni delavci iz rajnke Juge. »A tam ne morem biti več, zato sem zdaj v zavetišču. Saj sem se hitro navadil, sem prilagodljive sorte. Vsekakor je bolje živeti tukaj kot na cesti – tu imam streho nad glavo, zebe me ne, hrana je v redu, stranišča in prha so vedno dosegljivi. A nihče drug kot jaz ni kriv, da sem se znašel tu. Bil sem toliko naiven, da sem se dal speljati v past,« je včeraj, ob svetovnem dnevu brezdomstva, pripovedoval Boštjan Leontič. Prihodnje leto bo praznoval štirideset let, a bežen pogled na njegovo lice bi mu prisodil skoraj desetletje več.

Sogovornik, ki nam je v nekaj minutah razkril kup podrobnosti iz svojega turbulentnega življenja, je eden od 25 brezdomcev, ki te dni spijo v kranjskem zavetišču. Zavetišče je zapolnjeno, a to ni nič novega. »Trenutno v zavetišču bivajo tri ženske, v grobem pa lahko rečemo, da je med 120 prebivalci, ki so kdaj živeli tukaj, približno 20 odstotkov žensk,« pojasni socialna delavka Anja Pirec Sansoni. Njena kolegica Irena Rezar doda, da se v kranjskem zavetišču najde prostor tudi za tiste, ki jih iz takšnih ali drugačnih razlogov deložirajo iz stanovanj: »In tega je žal vedno več, zagotovo je v Kranju vsako leto vsaj par takšnih primerov.«

Na Jesenicah še eno zavetišče

V sklopu kranjskega zavetišča deluje tudi razdelilnica hrane. »Vsak dan poskrbimo za 90 obrokov. Vključno s hrano, ki je tik pred rokom uporabe in jo na naš naslov iz različnih kranjskih supermarketov vsak dan dostavljajo prostovoljci, nahranimo sto ljudi,« pojasni vodja zavetišča Romina Purič. Včeraj so napovedali, da bodo v bližnji prihodnosti na Gorenjskem, in to na Jesenicah, odprli novo zavetišče za brezdomce.

In ne samo dejstvo, da Gorenjska potrebuje dve zavetišči za ljudi, ki jih je življenje pahnilo na rob, temveč o rastoči revščini v gorenjski metropoli med drugim govorijo tudi ravnokar omenjene številke. Vodja razdelilnice Božo Bajt je pred sedemnajstimi leti med tiste Kranjčane, ki si toplega obroka niso mogli privoščiti, vsak dan podelil 15 kosil. Leta 2008, ko je kriza začela kazati zobe, se je pri Božu vsak dan oglasilo 50 ljudi z roba družbe. Danes, šest let pozneje, je ta številka dvakrat večja...