Leta 1912, torej pred sto leti, smo Slovenci dobili prvo olimpijsko kolajno. Na igrah, bile so v Stockholmu, jo je prejel sabljač Rudolf Cvetko, srebro si je priboril v moštvenem nastopu, in sicer kot član avstro-ogrske sabljaške reprezentance. Manj znano je, da je bil v tisti ekipi tudi Richard Verderber, ki pa se v nasprotju s Cvetkom nikdar ni opredelil za Slovenca, ampak za Nemca, četudi je bil rojen v Kočevju in je v šole hodil pri nas.
Olimpionik s Samaranchem
Pošta Slovenije je letos poleti ob stoletnici tega dogodka izdala olimpijsko znamko z likom Cvetka, ključno vlogo pri izbiri znamke pa je imel znani filatelist Tomaž Zajc, pri naši pošti sicer strokovni svetovalec pri izdajah olimpijskih in športnih znamk. Prek Zajca in znamke s podobo telovadca Leona Štuklja – izdana je bila ob prvem nastopu samostojne Slovenije na igrah v Barceloni 1992., za to pa ima Zajc nemalo zaslug – je istega leta sledilo tudi prvo srečanje med olimpionikom in predsednikom Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK) Juanom Antoniem Samaranchem. Zajc je Štuklja spoznal le leto prej, k njemu v Maribor je prišel po soglasje za izdajo znamke z njegovo podobo, od tedaj pa je bil osem let njegov spremljevalec.
Štukelj povsem očaral Clintona
Zajc je sicer že od 1985. član vplivne organizacije Fipo (mednarodne olimpijske filatelistične federacije), ki deluje znotraj MOK in katere dolgoletni predsednik, vse do svoje smrti pred dvema letoma, je bil prav Samaranch. Član najožjega vodstva Fipa, ki sicer združuje več kot petdeset držav članic, je tudi Zajc. Na enem od dveh, treh vsakoletnih sestankov je filatelist Zajc kolega Samarancha opozoril na Leona Štuklja, prav on mu ga je pred 20 leti, jeseni 1992, tudi predstavil. Že prvo srečanje v Lozani je namesto 20 minut trajalo še enkrat toliko, od tedaj pa sta bila Štukelj in Samaranch prava prijatelja. Zajc pravi, da sta se srečala desetkrat, krepko prehlajen, bolan in s povišano temperaturo je najvišji olimpijski uglednež leta 1999 prišel tudi na olimpionikov pogreb v Maribor. Vsa Štukljeva in Zajčeva potovanja po svetu, tudi 14-dnevni obisk iger v Atlanti 1996. – takrat so Leona predstavili tudi predsedniku ZDA Billu Clintonu, Slovenec ga je povsem očaral – je plačal MOK, da je vse potekalo, kot mora, je osebno skrbel njegov predsednik. Štuklju in Zajcu je neštetokrat ponudil tudi žepnino, vendar jo je veliki gospod Leon vsakič vljudno zavrnil.
Med drugim, ideja tedaj ni bila več samo Zajčeva, je naša pošta ob 100-letnici v Novem mestu rojenega zlatega olimpionika Štuklja izdala tudi znamko s podobo njega in predsednika MOK. No, tu pa je nastala težava. Ko je Zajc njen osnutek pokazal Samaranchu, se je ta močno razhudil, češ da že nima tako velikega nosu, kot mu ga je narisal Bronislav Fajon (mimogrede, to je stric evroposlanke Tanje Fajon), znani slovenski oblikovalec. Zahteval je popravo, a to bi bilo mogoče, saj so bile znamke že v tisku. Zajc jih je pozneje, vsakič ko sta se s katalonskim markizom srečala, krepko slišal na svoj račun.
V vodstvu Fipa kakopak sedijo mnogi pomembni in ne samo v olimpijskem športu vplivni možje, praviloma nesramno bogati, nekateri tudi člani MOK, najbolj ugledni med njimi je zdaj, ko ni več Samarancha, Švicar Mandfred Bergmann, ki živi v mogočni vili ob Ženevskem jezeru, v podobni, le da v Atenah, živi še en član MOK, Grk Ksironis. Včasih se olimpijski filatelisti fipovci sestajajo tudi pri njiju, k Bergmannu priletijo kar s hidroplanom. Neizmerno bogat je bil tudi Juan Antonio Samaranch, zdaj sta to sinova. Njegova zbirka olimpijskih znamk, na katerih so motivi s prvih olimpijskih iger moderne dobe, 1896. v Atenah – takrat je bila tudi izdana – in jo je podaril olimpijskemu muzeju v Lozani, je vredna okoli milijon evrov.
Zajc z zbirko znamk s podobo zajca
Kakopak pa filatelisti niso samo bogataši, čeprav so znamke v zadnjem obdobju čisto obnorele bogate Japonce in celo Kitajce. Tomaž Zajc, na primer, ima imenitne in redke znamke, je tudi lastnik unikatnega albuma z olimpijskimi znamkami, a iz njega boste težko izvlekli, koliko so vredne. Ima tudi zbirko znamk – po svetu je bilo izdanih okoli 400 tovrstnih – s podobo zajca in celo zbirko na temo junakov risank Walta Disneyja. To bo, pravi, prodal, denar pa podaril vnukom.
Zdaj pokojni predsednik MOK pa med svetovno znanimi osebnostmi ni bil edini filatelist in zbiratelj, to je bil denimo tudi nekdanji ameriški predsednik Franklin Roosevelt, oče nemškega gospodarskega čudeža, ki se je zgodil kmalu po drugi svetovni vojni, takratni finančni minister Ludwig Erhard, francoski politik Mendes France itd. Vnet zbiratelj je tudi nekdanji Clintonov obrambni minister William Perry, ki se nam je pred leti ponujal za mediatorja v sporu s Hrvati glede Piranskega zaliva. Menda so ga bolj kot to vprašanje in druge slovensko-hrvaške razprtije zanimale nekatere znamke pri nas.
| Napoleonova ljubica Emilija Kraus in antropologinja Sušnikova Na današnji dan, 15. decembra 1785, se je v Idriji rodila Napoleonova ljubica Eva Lucija Cecilija Viktorija Kraus, ki si je nadela ime Emilija. Je ena najskrivnostnejših žensk v slovenski zgodovini in je vznemirila vrsto literarnih ustvarjalcev. Po zmagi nad Avstrijci pri Slavkovu leta 1805 je bil Napoleon v dunajskem Schönbrunnu, kjer mu je Emilija prekrižala pot. Vse do leta 1814 je ostala njegova bolj ali manj diskretna spremljevalka, z njo naj bi se skrivaj celo poročil. Vsekakor jo je povzdignil v baronico Wolfsberško, za njeno vzdrževanje pa je v neki angleški banki ustanovil denarni sklad. Napoleonovo ljubico je kot Venero upodobil tudi priznani dunajski portretist Johann Baptist Lampi, in prav to umetniško delo je na eni izmed znamk, ki so jih leta 1971, ob 150-letnici Napoleonove smrti, izdali v Paragvaju. V spominski zbirki Napoleonovih ljubic in žena se je Emilija znašla v družbi grofice Walewske, Desiree Clary, Josephine, madame Recamier in Marije Luize. Slika je shranjena v mestnem muzeju v Idriji, grafiko hranijo tudi na Dunaju. Paragvajska pošta je v seriji treh znamk z naslovom Paragvajski antropologi izdala tudi znamko s portretom dr. Branislave Sušnik, slovenske antropologinje, rojene v Medvodah, ki je prišla v Asuncion po drugi svetovni vojni in tam delovala do smrti leta 1996. Za svoje delo s paragvajskimi Indijanci je dobila najvišjo državno nagrado za znanost. Rodila se je leta 1920, doktorirala je na Dunaju, v Paragvaj pa preko Argentine prispela 1951. Tam je postavila osrednji etnografski muzej dr. Andresa Barbera in bila do smrti njegova direktorica. Posmrtno so ji podelili najvišje državno odlikovanje za znanstveni prispevek k paragvajski identiteti. |
