Zgornji mi je naklonil življenje, ki ga ne bom kot večina končal zaradi dolgčasa ali hipoteke. Obdaril me je z dvema otrokoma, ki sta si v smehu popolnoma enaka, čeprav različnih let in bioloških mater. Imel sem priložnost spoznati osebe, ki jih bi vikal do konca dni. Še več je bilo ljudi, ki so bili tako manipulatorsko zahrbtni, da je za njih še najbolj primitivna označba s kakšnim spolnim organom nezadovoljiva. Ženske? O teh ne bi. So bile in bodo. Amen! Med vsemi temi, bili so tudi čisto navadni pobiralci kant za smeti zadaj za kamionom komunale, jih je nekaj, ki bi jih prek uradnega lista sprejel za dedno žlahto. Dva od takih meni posebnih osebkov, eden je Bosanec, drugi Norvežan, sta mi tik pred vstopom v jesen polepšala dan. Jeseničan, čistokrvni »taspodnji«, že leta, čeprav je brez zaposlitve, zbira športne drese in opremo svetovnih športnih zvezdnikov. Kako? Ne sprašujte. Je Bosan'c in se znajde! Nato jo po dražbenih načelih proda. Ne zbaše denarja v žep. Niti centa! Vse nakaže lokalni zvezi društev prijateljev mladine, da otroke, ki jim starši ne morejo kupiti niti spodobnega kosa belega kruha, pošljejo na morsko obarvane počitnice. S Skandinavcem se že leta srečujeva v Planici v tekmovalni vasi. Medtem ko bi pri Bosancih mirno lahko krepnil od litrov kave, ki ti jo najraje postrežejo na svojem domu, bi na Norveškem prej zadel na loteriji, kot da bi te kdo povabil k sebi na dom na skodelico črno prekuhane gošče. Letos pomladi sem pod letalnico v Planici skandinavskemu Arneju povedal za mojega jeseniškega Fikreta in njegovo dobrodelnost. Zadnji dan pod Poncami je do mene pripeljal njihovega glavnega trenerja, slednji je s sebe slekel reprezentančno jakno in jo daroval za dobrodelno dražbo. Oblačilo so prodali med drugimi artikli in otročad je šla na počitnice. Ko sem pretekli vikend stopal s sto dekleti na naš najvišji vrh, me je nekje med Malim in Velikim Triglavom presenetil klic Norvežana. Na brzino je povedal, da je moral s poslovnimi partnerji na službeni obisk v Avstrijo. Za dve uri so skočili čez mejo v Kranjsko Goro na kosilo. Jebenti Arne, pa ravno zdaj... Norvežan je drdral naprej in povedal, da je v gostilni, kjer so se okrepčali, pustil reprezentančno jakno, ki jo bodo Norvežani nosili naslednje leto. Eno več so naredili. Za dražbo za otroke. In da bodo v Planico njegovi zagotovo prinesli še kakšno zadevo za tisto Fikretovo dobrodelno dražbo, je dodal in prekinil klic, ker je bil že na poti na letališče na Dunaj. Tako enostavno. Kajne? Bosanec in Norvežan sta mi pred vstopom v jesen polepšala dan.