ZADNJI BROD NA SAVI
Fijakarjev ni več, brod pa še vozi
Ko bo, če bo, zgrajena HE Mokrice, bo konec zadnjega broda na naši najdaljši reki.
Odpri galerijo
Pristanišče FOTO: K. E.
V 18. in 19. stoletju je po Savi od Beograda proti Trstu potekal živahen promet z žitom, mimo Mosteca, od Brežic le dober streljaj oddaljenega naselja, in Term Čatež na drugi strani Save je tedaj vozilo tudi po 500 večjih čolnov, katerih tovor so pri Krškem zaradi od tam naprej plitvejše Save prelagali na manjše. Proti toku so jih vlekli s konji. Od tistega živžava je ostal le še brod, ki je danes v glavnem namenjen prevozu turistov iz toplic v vas in nazaj. V veselje otrok in v nostalgični spomin.
Marsikdo pri nas ne ve, da je Sava v zadnjih štirih kilometrih, preden na poti proti Donavi dokončno zapusti našo državo, mejna reka med Slovenijo na jugu in Hrvaško na severu. In niti tega ne, da se samo pet kilometrov od točke, kjer se prvič dotakne hrvaškega ozemlja, na njeni gladini leno ziblje še zadnji brod na tej naši najdaljši reki.
Prvi brod so na Mostec privlekli leta 1885 iz hrvaškega Podsuseda – to je bilo tistega leta, ko je nastala kokakola. Letos bomo torej praznovali 134-letnico. Sedanji je že peta generacija. Prva dva sta bila povsem lesena.
Ko bo, če bo, zgrajena HE Mokrice, se bo Sava ustavila, brod, ki je sicer vpisan v register nesnovne kulturne dediščine, pa bo izginil. Velikopotezni načrti za gradnjo HE Mokrice, zadnjo hidroelektrarno v verigi šestih na spodnji Savi, so za zdaj splavali po vodi, agencija RS za okolje je namreč po pritožbi Društva za preučevanje rib Slovenije lani izdano okoljevarstveno soglasje za gradnjo HE Mokrice konec marca vrnila v ponovni postopek in dodelavo. To je gradnjo hidroelektrarne in protipoplavne zaščite na Brežiškem zavrlo za nedoločen čas. Kljub temu se zdi, da bo zgrajena. In ko bo, bo ugasnil še zadnji brod na naši najdaljši reki.
In kot hudomušno pravijo nekateri, bo najbolje, da zadnjega – tako kot so prvega privlekli iz hrvaškega Podsuseda – odvlečejo do Posavskega muzeja Brežice in ga postavijo na ogled. Ob njem pa balado Antona Aškerca Brodnik. Za spomin.
Včasih so z brodom vozili tudi živino, vozove. FOTO: ARHIV POSAVSKI MUZEJ
Marsikdo pri nas ne ve, da je Sava v zadnjih štirih kilometrih, preden na poti proti Donavi dokončno zapusti našo državo, mejna reka med Slovenijo na jugu in Hrvaško na severu. In niti tega ne, da se samo pet kilometrov od točke, kjer se prvič dotakne hrvaškega ozemlja, na njeni gladini leno ziblje še zadnji brod na tej naši najdaljši reki.
Splav ali bródSplav je sestavljen iz lesenih hlodov in primarno predstavlja transportno sredstvo za les. To ni isto kot ladja v hrvaščini. To je enostavno bród, njegov voznik pa je brodnik. Ko se pelješ z ene strani na drugo, reko prebrodiš in ne presplaviš, povedo v Brodarskem turističnem društvu Mostec.
Prvi brod so na Mostec privlekli leta 1885 iz hrvaškega Podsuseda – to je bilo tistega leta, ko je nastala kokakola. Letos bomo torej praznovali 134-letnico. Sedanji je že peta generacija. Prva dva sta bila povsem lesena.
Kaj bo, ko bo zgrajena HE Mokrice
Domačini se še spomnijo, kako je naselje Mostec pred dobrimi štirimi desetletji dobro živelo z brodom in Savo. Fijakarji so prevažali zagrebške obiskovalce toplic z dobovske železniške postaje do broda in proti večeru nazaj, nekateri so tako imenovanim topličarjem ponudili prenočišče. Na obrežju Save se je plesalo, veselilo.Ko bo, če bo, zgrajena HE Mokrice, se bo Sava ustavila, brod, ki je sicer vpisan v register nesnovne kulturne dediščine, pa bo izginil. Velikopotezni načrti za gradnjo HE Mokrice, zadnjo hidroelektrarno v verigi šestih na spodnji Savi, so za zdaj splavali po vodi, agencija RS za okolje je namreč po pritožbi Društva za preučevanje rib Slovenije lani izdano okoljevarstveno soglasje za gradnjo HE Mokrice konec marca vrnila v ponovni postopek in dodelavo. To je gradnjo hidroelektrarne in protipoplavne zaščite na Brežiškem zavrlo za nedoločen čas. Kljub temu se zdi, da bo zgrajena. In ko bo, bo ugasnil še zadnji brod na naši najdaljši reki.
Luštno je. FOTO: K. E.
In kot hudomušno pravijo nekateri, bo najbolje, da zadnjega – tako kot so prvega privlekli iz hrvaškega Podsuseda – odvlečejo do Posavskega muzeja Brežice in ga postavijo na ogled. Ob njem pa balado Antona Aškerca Brodnik. Za spomin.
