Vsaj 10 odgovorov prinaša vprašanje, na kaj smo Slovenci najponosnejši. Eni bi kot iz topa butnili, da je to očak Triglav, drugi bi prisegli na lipo, tretji na kranjske klobase, četrti na Planico, Dolenjci bi kajpak izustili šest znamenitih črk, zloženih v besedo cviček. Nekdo bi omenil Gregorčičevo bistro hčer po imenu Soča, drugi štorkljo, ki da ga je prinesla, Prekmurci tunko, izbira je zares bogata. Sam bi ob takem vprašanju v odgovor izustil besedo figa. Ne brez razloga.
Figa se mi zdi eden najtipičnejših slovenskih simbolov. Tudi največ uporabljanih. Ker je sorazmerno lahko biti velikodušen in dober, veliko težje pa pošten in pravičen, jih tisti višji po stanu in moči za vsak slučaj držijo pretežno v levem žepu. Največkrat takrat, ko sogovornika gledajo naravnost v oči in mu z desnico v njegovi dlani potrjujejo pravkar izrečeno obljubo. Denimo o koaliciji, o vsakovrstni pomoči, podpori, o zavezništvu, strinjanju. Tisti brez teh navad fige praviloma nosijo k ustom. V bukvah je zapisano, da je figa izjemno okusen sadež, poln mineralov in vitaminov. Tudi mleček, ki priteče iz napol zrele smokve, je nekaj posebnega, pripisujejo mu antiseptični učinek. Stari Istrani so denimo z njim mazali bradavice, da so odpadle, tudi rane naj bi se po mazanju z njim hitreje celile. Blagodejne so še za prebavo. Na tešče, zalite z nekaj požirki mlačne vode, posedejo na vece školjko še tako hermetično zaprto rit. Fige so celo konjske, tudi njihova uporabnost je enako brezmejna. Od njive do besede, za katero radi pravimo, da ni konj; je pa često konjska figa.
Če bi mogel, bi figi našel mesto na kaki od državnih svetinj. Denimo zastavi. Bolj slovenska je – figa kajpak – od Triglava. Velika večina pod Alpami se nas z očakom še nikoli ni srečala in se bržkone tudi nikoli ne bo, s figo smo se zanesljivo vsi. Če ne z obmorsko ali s konjsko, pa z ljubljansko. Z ono, ki ne potrebuje ne sonca ne zemlje, tudi ne primerno nahranjenega kljuseta. Ki uspeva edinole v primerno globokem žepu. Levem, kajpak.
