»Ljubljana naj bi postala Salzburg, Verona, Bayreuth, Edinburg na evropskem jugovzhodu,« je leta 1972, ob 20-letnici Festivala Ljubljana, zapisal že dolgo rajni dr. Fran Vatovec, njegov prvi direktor, sicer absolutno največji slovenski poznavalec in profesor retorike. Festival letos praznuje 62 let, več kot dve desetletji je že direktor in umetniški vodja Darko Brlek, rojeni Ptujčan. Profesorjev sen iz leta 1953 se je davno uresničil, a denarja za festival je vse manj, gospodarska kriza je neusmiljeno udarila, letos bodo nekatere najimenitnejše in s tem tudi najdražje predstave in koncerti odpadli.
Že program prvega festivala je bil izjemno raznolik in pester, tistim letom primeren: osem let od konca vojne se je Jugoslavija in z njo Slovenija že izvila iz sovjetskega boljševističnega primeža in blokade, ljudje so lahko svobodneje zadihali, »delavstvu, ki nima priložnosti prisostvovati opernim in baletnim predstavam, je treba te ponuditi na planem«, so trobili tedanji kulturni agitatorji. Poleg prireditev Slovenske filharmonije, SNG Opere in Komornega gledališča si je več kot 105.000 ljudi lahko ogledalo še »drsalno revijo na kotalkah, vzorno mladinsko taborjenje na gradu, tekme natakarjev, tekmovanje v aranžiranju izložb in notranji ureditvi lokalov, razstavo kmetijskih naprav ter jesenskih in zimskih modnih vzorcev in še mnogo drugega«.
A že drugi ljubljanski festival 1954. je bil bolj izčiščen in jasno zasnovan, saj se je odbor odločil za kakovost, profesionalnost in umetniško produkcijo. Na njem so že gostovale ustanove iz drugih delov Jugoslavije, tujce pa je prvič ponudil 4. ljubljanski festival. Njegovi snovalci so mu tako zelo hitro postavili smernice, ki veljajo še danes: programski poudarek je usmerjen v prikazovanje kakovostne domače pa tudi tuje umetniške produkcije.
Prelomnica za festivalsko dogajanje je bila vsekakor določitev njegovega glavnega prizorišča: prvo je bilo na vrtu nekdanjega doma JLA (oziroma predvojnega hotela Miklič) nasproti avtobusne in železniške postaje, že drugo pa se je preselilo v, kot je izjavil dr. Vatovec, »dostojanstveno zavetje ljubljanske vseučiliške in kulturne četrti«, na Trg francoske revolucije. Tretja izvedba poletnega festivala se je dogodila 1955. v organizaciji novega Zavoda Ljubljanski festival na izjemni lokaciji, na kateri je še danes: v Križankah, obnovljenih po načrtih genialnega Jožeta Plečnika, te so bile njegovo zadnje veliko delo. Nekdanji samostanski kompleks križarskega viteškega reda, ki je bil tudi prenočišče papeža Pija VI. in vojvode Franca Karla (oče znamenitega brkatega cesarja Franca Jožeta), prostor za prirejanje akademij Filharmonične družbe, sedež justične uprave za okrajno sodišče, v njem pa so bili tudi zapori, je dokončno podobo edinstvene lokacije za prireditve dobil v prvi polovici 70. let. Takrat so pod vodstvom arhitekta Toneta Bitenca razširili odrski in orkestrski prostor in tlakovali amfiteatrsko razvrščene vrste za sedeže.
Premično streho so postavili že v letih 1964 in 1965, mojstrovina inženirja Miloša Marinčka deluje še danes. Kot se spominja Meri Plemenitaš, sama pozneje direktorica festivala, gospa, ki vse ve in se marsikaj spomni, je bil zanjo zaslužen tudi Stane Dolanc. Ko še ni bilo premične strehe, so on in najvišja garnitura slovenskih partijskih funkcionarjev v Plečnikovem paviljonu nekaj ur čakali, da bo prenehalo deževati in si bodo lahko ogledali nastop ruske folklorne skupine. Med čakanjem je Dolanc v knjigo vtisov vpisal, da želi festivalu, da bi čim prej prišel do strehe. S tem dokumentom se je festivalsko vodstvo takoj odpravilo v lov za denarjem za streho – uspešno, kajpak.
Festival s svojo vrhunsko umetniško kakovostjo in odličnostjo je institucija, ki Ljubljani lepi krila svetovljanstva, kar je dandanašnji v Sloveniji na žalost redkost. Več kot uspešno ga že dolgo vodi Darko Brlek, sicer tudi vrhunski klarinetist, član komornega ansambla Trio Luwigana. Iz prvega zakona ima zdaj 31-letno hčer Lano, odlično violinistko, in 27-letnega sina Žigo, tolkalca in profesorja na konservatoriju za tolkala v Ljubljani, kaj pa bo v življenju počela hčerka iz drugega zakona s socialno delavko Janjo, štririinpolletna Eva Marija, oče Darko še ne ve.
Hrvat Lovro von Matačić in Ljubljana
Že leta 1953, za 1. ljubljanski festival, kot se je takrat imenoval, so prireditelji na glasbene večere pripeljali največ, kar je bilo tedaj mogoče dobiti v Sloveniji in Jugoslaviji. Simfonični koncert ob odprtju je vodil že tedaj sloviti Lovro Matačić (pozneje Lovro von Matačić). Mimogrede: legendarni hrvaški dirigent je bil po drugi svetovni vojni v nemilosti zmagovalcev. Leta 1899 na Sušaku (del današnje Reke) v plemiški družini rojeni (zato pred priimkom von) Matačić je dobil prvi stalni angažma 1922. v ljubljanski Operi, prvi veliki uspeh v tej operni hiši je sledil takoj za tem z dirigiranjem opere Jenufa Leoša Janačka, pozneje je zaslovel na največjih evropskih odrih. Med drugo svetovno vojno je živel v Zagrebu, za časa NDH je bil član hrvaških domobrancev in tako glavni inšpektor vseh vojaških orkestrov in ansamblov, ves čas je nastopal za ustaškega poglavnika Anteja Pavelića in njegovo kamariljo, občasno pa tudi za nacistične živine v Berlinu in na Dunaju. Po vojni je bil nekaj let zaprt, kaj hujšega pa se mu ni zgodilo predvsem zaradi posredovanja njegovih glasbenih kolegov in prijateljev z druge – partizanske – strani, Oskarja Danona (judovskega rodu) in našega Blaža Arniča (oče dirigenta Lovra, violinista Jerneja in pianistke Blaženke). Že za rešetkami se je lahko ukvarjal z glasbo in vodil zaporniški zbor in orkester. Ko so ga 1948. pomilostili, je odšel za šefa dirigenta v Skopje, 1954. pa so mu na posredovanje Josipa Broza - Tita vrnili potni list. Postal je vrh evropske in svetovne glasbe 20. stoletja. Veliki maestro je umrl 1985. Prve predstave na ljubljanskem festivalu pa so dirigirali Rado Simoniti, Bogo Leskovic in Danilo Švara in v opernih vlogah nastopili Valerija Heybalova, Anton Dermota, Rudolf Francl, Vladimir Ruždjak in Tomislav Neralić. Henrik Neubauer, tudi eden od nekdanjih direktorjev ljubljanskega festivala, se spominja, da je bil ta od nekdaj edina kulturna ustanova v Ljubljani, ki od države ni prejemala denarja. Tako je še danes in bo, kaže, še dolgo, pa tudi čas dolancev, ki bi ukazali drugače, je minil za vedno.
