NA KOŽO

Festival hrvaške glasbe – Ptuj

Objavljeno 12. februar 2014 23.20 | Posodobljeno 12. februar 2014 23.21 | Piše: Andrej Predin

Domače zabavne skupine so v svoj program uvrstile hrvaške skladbe.

Odnos države do domačih glasbenikov je nevzdržen in žaljiv. Krovne organizacije in druge inštitucije, ki bi jih morale varovati, so preveč zaposlene same s seboj in komolčkanjem prikoritnikov, da bi lahko opravljale svojo nalogo. Državna kulturna politika in njen odnos do umetnosti ter povzdigovanje politikanstva nad strokovnost so postali pravilo. Da ne more neumetnik razumeti umetniškega tkiva, je lepo dokazal predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada Janez Bogataj, ki se je kritikam v brk samozavestno podal na polje okusov. Saj veste, o okusih se ne debatira, pri tem pa je spregledal obstoj debate o kakovosti in strokovnosti.

Poleg okusov je pogost branitelj slabih in napačnih odločitev tudi ekonomski moment. In ta je prevagal pri sestavi programa letošnjega kurentovanja v ptujski Karnevalski dvorani. Seznam nastopajočih skupin, ki bodo vsak večer med 21. februarjem in 4. marcem zabavale rajo na mednarodnem pustnem festivalu, je sprožil burno reakcijo domačih glasbenikov in zainteresirane javnosti, saj je na programu več kot deset glasbenih skupin iz Hrvaške! Skrajno vprašljiva s stališča kvalitete je tudi gručica domačih izvajalcev, ki se ji je uspelo prebiti na oder karnevala. Program je sestavil Dušan Ris, potem ko se je njegovo podjetje odzvalo na javni razpis. Gospod mi je prijazno pojasnil, da po njegovih dolgoletnih izkušnjah slovenske skupine preprosto niso sposobne zapolniti šotorske dvorane, ki lahko sprejme 4000 ljudi. Program je prilagodil ekonomskemu faktorju, ta pa se podreja okusu ljudi. Njegovo poslanstvo ni bilo sestaviti kulturnega programa, temveč zabavni. To je povsem legitimen argument zasebnega organizatorja, nič ga ne omejuje, ne krši nobene zakonodaje, vprašanje vesti je njegov problem, gre za simptom, ne vzrok. Gospod Ris mi je še zaupal, da so domače zabavne skupine že pred časom na svoj program uvrstile hrvaške skladbe v želji, da bi se približale domačemu občinstvu, da bi lahko preživele. Si predstavljate obrnjeno situacijo, ko bi na festivalu na Hrvaškem kot nosilec programa nastopilo dvanajst slovenskih skupin?

Deli s prijatelji