LENART – Letošnje poletje nam zares dokazuje, da se z Zemljo nekaj dogaja. Tolčejo nas neurja, žge nas vročina, priče smo številnim izbruhom požarov. Med tistimi, ki jih je v tem poletju že doletela nesreča, je 83-letna Genovefa Kristl iz Hrastovca 10, katere domovanje je v idiličnem okolju neokrnjene narave le nekaj kilometrov od ceste Lenart–Maribor, sredi Agatine dežele in blizu mogočne hrastovške graščine. Pardon, bil je tam njen dom vse do usodnega 17. junija.
»Mar bi še
sama zgorela«
Zdaj že mesec dni živi v Lenartu pri skrbnih sorodnicah, a zanjo to kljub temu pomeni živeti na tujem. »Saj sem neizmerno hvaležna svojim nečakinjam in pranečakinjam, ker mi nič ne manjka, a to ni moje življenje. V tem življenju si želim le še nekaj. Vrniti se tja, kjer sem živela, odkar sem se leta 1929 rodila. Domov.«
Tam ji ni manjkalo čisto nič, nam razložila gospa, ki ima le nekaj težav z vidom, drugače pa je s pomočjo pranečakinj lepo skrbela za domačijo, vrt, nekaj kokoši, prašiča, mačko in psa. A to je bilo pred požarom, ki je skoraj odnesel tudi njo. »Morda bi bilo najbolje, če bi ogenj vzel tudi mene, potem zdaj ne bi bilo toliko skrbi,« zajoče Genovefa, s katero smo se pogovarjali pri pranečakinji Andreji v Lenartu.
»Bilo je po kosilu, ko sem slišala, da okrog hiše nekaj šumi. Skozi kuhinjsko okno sem uzrla nenavadno svetlobo, stekla ven in ugotovila, da mi gori hiša. Če bi še malce ostala v njej, najbrž ne bi ušla smrti. Gorelo je tako, kot da bi vse polili z bencinom, saj je bila večina notranjosti lesena.«
Zaradi slabega vida ji ni uspelo poklicati na pomoč po telefonu, je pa gasilce tedaj že obvestila spodnja soseda: »Zares so se potrudili, a ker je bilo skoraj vse leseno, prav veliko niso mogli narediti. Ostale so samo stene.«
Vztrajno nam ponavlja, da ji pri sorodnikih nič ne manjka, a si tako želi domov. »Ne le, da je tam najlepše, temveč imajo sorodniki zdaj ogromno stroškov, saj se je treba najmanj dvakrat na dan peljati v Hrastovec zaradi kokoši, prašiča in drugih živali. Samo da se mi uredi ena sobica, da bi lahko bila tam.«
Rinila v ogenj po torbico
Ko so gasilci pogasili, kar se je sploh pogasiti dalo, so preiskovalci ugotovili, da je napaka nastala na dimniku, ocenili so tudi, da je nastalo za okrog 45.000 evrov materialne škode. Hiša je sicer bila zavarovana, a za nizko zavarovalno vsoto (25.000 evrov), sanacija pa bi stala ogromno denarja.
A Genofeva in njeni ne obupujejo, nam je zatrdila njena pranečakinja Andreja Mihelič in dodala, da si vsi prizadevajo, »da bi se botra Fefika vsaj do letošnje trgatve vrnila na svojo domačijo«. »Ob tem se tudi jaz moram zahvaliti njenim sosedom, zlasti Mariji Simonič, ki je poklicala nas in gasilce, da se je lahko začela reševalna akcija.«
Tudi Simoničeva, s katero smo se prav tako pogovarjali, se z grozo spominja požara in pove, da je takoj poklicala na pomoč, še prej pa sina in vnuka poslala na prizorišče, da bi poskusila vsaj kaj rešiti, a sta bila nemočna. Tudi njej se utrne solza, ko se spominja, kako je nesrečna Genovefa rinila v ogenj, ker je v hiši ostala njena torbica z dokumenti in vse drugo, kar je bilo njeno. »Kajpak je niso pustili več v hišo, so pa gasilci še pravi čas našli njeno torbico in jo prinesli na varno.«
Genovefa se razgovori o svojem življenju, da vsaj malce pozabi na ogromne skrbi, ki so jo doletele v teh letih. Odraščala je v revni družini, imela je dva brata, oba sta že mrtva, in štiri sestre, od katerih sta dve tudi umrli, dve pa še živita v Mariboru. Poročila se ni. V kriznem času med drugo svetovno vojno in po njej, ko je odraščala, zato ni bilo časa, ker je morala pomagati staršem, nam pove z nasmeškom.
Morda je tudi zato za vselej ostala na domačiji, ki jo je vzljubila kot nič na svetu. Pred in med vojno je obiskovala šestletno šolo v Voličini. Vse življenje se je ukvarjala s kmetovanjem, pri tem je skrbela za starše, mama je umrla leta 1977, oče pa leto dni pozneje. Ko je ostala sama, so ji pomagale zlasti nečakinje in še posebno pranečakinje. Manjša kmetija, nekaj goveje živine, prašičev, perutnine, vrtnarjenje in vse kar spada zraven, so pripomogli, da se je lahko preživljala, saj z 220 evri kmečke pokojnine ne bi mogla pokriti niti stroškov položnic.
| Vsaj živa je! Žalosten je pogled na lepe domačije v Hrastovcu, v katerih so ostale samo starejše ženske, ki ne morejo veliko narediti, a se kljub temu borijo za preživetje in so med seboj tesno prijateljsko povezane. Zato je razumljivo, da je požar še kako prizadel tudi Genovefini sosedi Marijo Polanec in Marijo Simonič. »Zelo hudo mi je, da Fefike ni več tukaj v moji bližini. Zdaj sem dejansko sama, saj je naslednja soseda Simoničeva že spodaj skozi gozd. Fefiko pa sem videvala vsak dan, in že to mi je veliko pomenilo. Ne morem priti k sebi, da se je to moralo zgoditi,« pravi Polančeva. Tudi ona je videla, da sosedina hiša gori. Tako se je prestrašila, da ni mogla niti poklicati na pomoč, a ji je nekako uspelo priklicati Simoničevo. »Malce sem si oddahnila šele, ko sem videla, da je Fefika živa.« |
