REPNJE – Vodiška Johanca (Ivana Jerovšek) je živela prav tam, kjer živi tako 63-letni Franc Horvat kot devetnajst šolskih sester svetega Frančiška Kristusa Kralja, nune so to. Vodiška Johanca iz Repenj je bila namreč prav tista znamenita slovenska prevarantka, ki naj bi videla kip, ki toči krvave solze. O, ja, krvave sledi so se potem cedile tudi po njenem celem životcu, zaradi česar so tudi verniki trumoma drli, da bi videli to čudo!
A ko je sumničavi salezijanski duhovnik dr. Josip Valjavec z Rakovnika med seanso potegnil rjuho z nje, se je nenadoma pokazalo, da gre za resnično neslanost. Saj si je Johanca po celem telesu napeljala tanke cevi, po katerih je potem kapljala čisto prava telečja kri, to je dobila, so izvedeli, pri vaškem mesarju Ivanu Koširju.
Dvanajstega septembra 1913 je časopis Slovenski narod le razkril njeno prevaro, zaradi česar je bila Johanca deležna zasmehovanja, sodnega procesa pa še deset mesecev zapora. Zato je še danes izraz – vodiška Johanca – izraz za prevaranta!
Tudi Franc Horvat ne prenaša prevarantov. Še posebno ne tistih, ki kar povprek nategujejo »in prirejajo nekakšne skrivnostne nagradne igre,« pravi ljubiteljski cvetličar, ki s svojimi cvetlicami okrašuje tudi vaško cerkev ter že osmo leto, kot pravi, kupuje čebulice pri podjetju Bakker Holland.
Že prej je dobival njihove čestitke, posebno osladne pa letos, ker je pač redna in zvesta stranka. Kot je tudi Marijan Flerin iz Metlike, ki je v Slovenskih novicah že zadnjič sporočal, da je od Bakker Hollanda pričakoval tako obljubljeni televizor, na koncu pa prejel beden obesek z logotipom proizvajalca teh televizorjev. Zavajanje potrošnika pri Bakker Hollandu upravičujejo – v drobnem tisku. Franc Horvat je imel naposled dovolj.
»Vse sem vam pripravil, vse, od lani do letos!« je začel razgovor z nami. Njegova korespondenca, videli smo, je zares mogočna. Doma ima namreč že za fascikel – lažnih obljub. Kaj takšnega, smo premišljevali, ima lahko le izjemno pedantna osebnost, kakršen je ne nazadnje Franc, dolgoletni prodajalec v murgelski samopostrežni. »Bil sem ozko specializiran za živila!« je z visokim glasom pojasnil. »Pri meni so kupovali že pokojni Kralj pa Pestatorjeva, Danilo Slivnik, o, ja, tudi Dolanc, Kučan ter njegova Štefka. Kučana se še dobro spomnim, kako se je mirno vselej v vrsto postavil, vzel gajbo radenske in plaho odšel!« je nadaljeval Franc. Žal ga je pijani mulec pred 25 leti zbil z avtom, zato je moral Franc po desetih dneh kome predčasno v invalidsko penzijo. Pravi, da ima težave s kratkotrajnim spominom, zato pogosto kaj razbije, nazadnje skodelico, med pletjem na vrtu večkrat tudi kaj nespametno potrga, »česar seveda ne bi smel«. A ima na pomlad vseeno pred hišo za Golico narcis, sončnic in tulipanov.
Rad bi opozoril kupce
Nakar se je Franc znova spomnil tega velikodušnega, a tudi drobnjakarskega podjetja – Bakker Holland. Ki sprva na veliko in mastno obljublja, potem pa v drobnem tisku zbeganega in zavedenega potrošnika, če ta sploh opazi, vendarle umirja, trezni, pojasnjuje in se skoraj opravičuje.
»Bakker Holland, veste, prodaja čebulice in rože. Zraven pa kar naprej zavaja z določenimi nagradicami, kar me vse bolj moti,« prizna Franc. »Zadnjič bi me morali nagraditi s televizorjem, kot tistega Marijana, pa so se samo opravičevali, češ da so pozabili, pa da imajo pripravljen že nov paket, zato sem najprej poklical na gospodarski oddelek nizozemskega veleposlaništva, jih lepo obvestil, zatem pa še skrivnostnega vodjo pisarne in zastopstva Dejana Toplaka. 'Zakaj da ga sploh kličem,' se je hipoma razhudil, 'da je bil oglas povsem tipski, da je tu še drobni tisk, da nekdo drug prevaja in je nemara napačno prevedel, da sem preveč natančen,' mi je govoril povsem brez osnove in posplošeno. 'Dobro,' sem mu rekel, 'saj vas zastopim, toda mene drobni tisk resnično ne zanima, mene zanimajo jasni in odločni naslovi in zapisi,' sem mu še rekel,« je pojasnjeval Franc Horvat o bližnjem srečanju s pregnanim Mariborčanom. »Glejte, ne opravičujte se mi, sem mu še dejal, prijavil vas bom!«
Dejan Toplak, vodja pisarne Bakker Holland, bodočim kupcem sporoča: »Predvsem je treba ločiti, kaj so darila in kaj nagrade. To je v naših tiskanih ponudbah vendarle lepo obrazloženo. Menim, da 99 odstotkov prejemnikov tudi razume, za kaj gre, se pa vedno najde kdo, ki si stvari razlaga po svoje.«
Glavna tržna inšpektorica Andrejka Grlić se je že ukvarjala s tem podjetjem. In ga tudi kaznovala. Takole pravi Grlićeva: »Leta 2015 je bila podjetju že izdana odločba, s katero se mu prepoveduje uporaba agresivne poslovne prakse v odnosu do potrošnikov, ki v vseh okoljih velja za nepošteno in jo podjetje uporablja s tem, ko z vsebino oglasnih sporočil, ki jih pošilja naslovljenim potrošnikom po pošti, ter s celotno predstavitvijo nagradne igre ustvarja lažen vtis, češ da so že dobili visoko nagrado, in s tem nedopustno vpliva na potrošnikovo odločitev o nakupu izdelkov iz priloženega kataloga.«
»Rad bi samo opozoril kupce!« znova poudari naš sogovornik Franc Horvat. Ki ima doma tudi javno kuhinjo, »pravzaprav je to menza, ki pa je letos, žal, precej neobiskana!« Komu pa tako velikodušno kuha, smo ga še morali pobarati. »Ptičem!« je kot iz topa izstrelil Franc, doma iz Repenj, kjer je živela znamenita prevarantka vodiška Johanca.
Ta si je, potem ko so jo razkrili, leta 1919 končno le našla delo kot dekla na neki kmetiji v Ljubljani. Ker pa se je ob spravilu sena z zarjavelimi vilami v nogo zbodla, je zaradi tetanusa umrla. Njeno truplo so po vsej verjetnosti, premlevajo kronisti, uporabili v medicinske namene.
