Dr. Sabina Šegula in Peter Ribič z Biotehniškega centra Naklo že petič zapored sodelujeta z vatikanskimi vrtnarji pri velikonočni okrasitvi bazilike svetega Petra v Vatikanu. Iz cvetja in zelenja sta spletla približno 60 metrov oltarne dekoracije, ki bo na televizijskih posnetkih obšla ves svet. Velikonočno zelenje in cvetice ponazarjajo veselje ob Jezusovem vstajenju. Skozi zgodovinski čas so se izoblikovali tudi krasilni običaji in pravila. Prihodnjo soboto bodo tako v celjskem Domu sv. Jožefa (mimogrede, na prvem duhovniškem delovnem mestu Franca Rodeta) za krasilce slovenskih župnijskih in podružničnih cerkva pripravili brezplačni tečaj praktičnega usposabljanja za liturgično okrasitev svetišča s primeri za različen čas cerkvenega leta.
Nekomu kazen
je drugemu nagrada
Veselje nad cerkvenimi krasitvami bo na letošnje vstajenjsko jutro morda komu pogrenilo le zavedanje, da mora slovenska cerkvena pokrajina veliko noč tokrat slaviti brez obeh nadškofov metropolitov. Optimisti so vsaj ljubljanskega – izbira mariborskega, ki bo hočeš, nočeš moral prevzeti hipoteko finančnega poloma, naj bi trajala nekoliko dlje – pričakovali že za božič. A se je papež Frančišek, najbrž pa še kdo ob njem, odločil, da ne kaže hiteti. Kot bi hoteli povedati: če smo se že na hitro poslovili od zadnjih štirih – Franca Krambergerja, Alojza Urana, Marjana Turnška in Antona Stresa –, vsaj njihova naslednika čakajmo potrpežljivo. Naj bosta nova metropolita izbrana s tudi v javnosti opaženim dolgim premislekom.
Saj kakega hudega pomanjkanja visoke cerkvene avtoritete, smo slišali uglednega župnika, niti ni občutiti. Kaj mu je delati, tako ve že prav vsak župnik. Če že, potem nadškofa pogrešajo bolj kot nekakšen strelovod, priročnega krivca za kar koli, kar komu ni po volji. Tako je nekako napol med tarnanjem in šalo dejal že osiveli božji služabnik. Torej tak, ki je izkusil že nekaj nadškofov. Župnik dobro ve, da bi fara težje preživela brez župnika kot brez nadškofa.
Navsezadnje, farani so že dostikrat zapretili z nepokornostjo (sicer brez uspeha), ko so jim škofje jemali priljubljene župnike! Ne pomnimo pa, da bi se kdaj verno ljudstvo dvignilo, ko je moral oditi kak škof.
No, nekaj nezadovoljstva je med verniki sprožil nagli in nikoli pojasnjeni umik nadškofa Urana, sprva med štiri stene šentviške sobe, potem pa v zamejsko izgnanstvo. Neuradno smo ujeli, da naj bi tržaški škof Giampaolo Crepaldi, ko so ga povprašali, kaj meni o Uranu, odvrnil: »Naj v Ljubljani kar še kaznujejo duhovnike – v naši škofiji primanjkuje pastirjev, zato bom take, kot je monsinjor Uran, vse zelo rad sprejel!«
Turnška bi nazaj
V začetku marca je v naše uredništvo prispelo pismo iz Maribora, v njem pa piše, da je nadškof Turnšek žrtev »zmontiranega procesa«. Po poročanju medijev, pravi pismo, so se usodne stvari mariborske nadškofijske katastrofe odvijale med letoma 2006 in 2010. Takrat je Turnšek škofoval v Murski Soboti. Škof pomočnik mariborskemu ordinariju Francu Krambergerju je bil – Peter Štumpf. Ta je torej tisti, ki je v odločilnem obdobju »svetil« nadškofu Krambergerju, ne Turnšek. In ko je bilo že vse zafurano, so Krambergerja odstopili, na njegov položaj pa postavili – in tako premišljeno namočili, kot se je kmalu pokazalo – Marjana Turnška. Štumpfa, ki je stal ob Krambergerjevem boku, so pa nagradili z umikom na varno v Mursko Soboto. Podobno naj bi 2010. z imenovanjem za celjskega škofa od kotla z vročo kašo po šestih letih mariborskega naddekanovanja odmaknili tudi Stanislava Lipovška.
Teorije zarote pač. Povezave in prestavitve po teh teoretikih seveda niso naključne, ampak lobistično spretno zmanevrirane. Avtorji pisma potegnejo črto ločnico: »Če razmislimo o teh in drugih povezanih dejstvih, je jasno, da je obsodba nadškofa Turnška zmontirana. Če upoštevamo še dejstvo, da je nadškof Turnšek osebnost, ki nikoli ni ribarila v kalnem, da je jasen, odločen, človek razločevanja, zasidran v Bogu, požrtvovalen do konca..., je zmontiranost njegove odstavitve toliko bolj jasna. Presenetljivo in zastrašujoče pa je, da je lobi, ki ribari v kalnem, tako široko in globoko razvejan.«
V nadaljevanju se pismo dotakne še znanih živčnih odzivov visokih dostojanstvenikov slovenske Katoliške cerkve na poskuse nekaterih aktivnih vernikov in tudi klerikov, da bi papežu, preden izbere nova nadškofa, podali celovitejši vpogled v cerkveno dogajanje na Slovenskem. Pismo sklene z debelo natisnjenimi črkami: »V mariborski škofiji ne čakamo novega nadškofa! Mi čakamo, da se nam vrne edinega, ki je vreden, da nam je nadškof – vrnite nam nadškofa Turnška!«
Kardinalova silna vnema
Velikonočno zbranost je kanček zmotilo tudi znova obujeno vprašanje dvorca Goričane, ki je že z grbom na pročelju za vse čase povezan s kardinalom Francem Rodetom. Dvorec je sicer leta 1649 začel graditi knezoškof Oto Friderik grof Buchheim (1604–1664) kot letno rezidenco in ga obdal s čudovitim vrtom.
V denacionalizacijskem postopku je bil vrnjen ljubljanski nadškofiji začasno 2002., ko je bil nadškof metropolit Franc Rode, dokončno pa pred sedmimi leti. Ker nadškofija ni zmogla njegove prenove sama, je po skrbnem iskanju našla partnerja dobesedno čez most – v Papirnici Goričane. Ta si je s pogodbo zagotovila sicer časovno zamejeno pravico do uporabe dvorca za svoje potrebe in za njegovo nadaljnje trženje.
Znesek predvidenih obnovitvenih del je bil okoli 2,8 milijona evrov. Dvorec je postal v javnosti znan zaradi razkošne rezidence, ki naj bi jo po upokojitvi zasedel kardinal Rode. A si je premislil, med nadškofijo in papirnico pa se je, kot se je razvedelo pravkar med velikim tednom, iz partnerstva izcimilo nekaj, kar – prosto po pokojnem akademiku Antonu Trstenjaku – hudo spominja na »balkansko nadmudrivanje«. Zdaj v sodnem postopku nadškofija zahteva, da ji plačajo kupnino za približno 10 odstotkov delnic papirnice, medtem ko njen direktor napoveduje, da bo od nadškofije iztožil plačilo 8,5 milijona evrov svojih vlaganj. Zgodba ni preprosta, saj so v njej na obeh straneh sodelovale še povezane družbe, med njimi odmevni Zvon 1. Andraž Stegu, direktor papirnice v Goričanah, pravi: »Nadškofija Ljubljana je z vsebino pogodbe soglašala, 2. aprila 2004 jo je podpisal Franc Rode, nadškof.« Pove tudi: »Glavna sogovornika arhitekturnemu biroju pri pripravi projekta obnove sta bila dr. Borut Košir, upravitelj graščine, in Janez Celar, ekonom nadškofije.« Nadaljevanje utegne biti še pestro.
Kardinal Rode, več kot tri leta upokojeni prefekt Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja, je že ob lanskem velikem šmarnu o novih nadškofih očitno nekaj vedel, saj je dejal, da bosta presenečenje: »Ne bosta prišla iz krogov, ki se jih predvideva.« Čeprav bo jeseni obhajal 80-letnico, je eminenca z Rodice pri Domžalah klenega zdravja. Kako silna je njegova delovna vnema, pove tudi podatek, da bo za veliko noč v Vatikanu med drugim sprejel slovenska florista Petra Ribiča in dr. Sabino Šegula ki sta okrasila baziliko sv. Petra, že v sredo pa bo v Stični slovesno odprl razstavo o božjem služabniku ljubljanskem škofu Antonu Vovku.
Trnjeva mitra Z bloga patra klaretinca Branka Cestnika: »Ljubljanska nadškofovska mitra še nima glave, ki bi jo pokrila. Mitra čaka. Je lepa in vanjo so, kot se spodobi, na notranji strani všiti trni. Že to, da jo bo nekdo dobil na glavo, bo velika stvar. V trenutku kronanja se bodo trni zarili v njegovo glavo, da bo rekel 'auč'. Ostali pa si bomo oddahnili. Tistega, ki bo imel mitro na glavi, bomo namreč videli. Minila bo nevarnost, da bi si jo potihoma natikal nekdo, ki ga ne vidimo.« |