Farani med mašami v Slavini padajo po tleh!

SLAVINA – Z elektronsko pošto smo prejeli tale dopis: »V Slavini v okolici Postojne se dogajajo čudne stvari, in sicer med obredom maše več ljudi izgublja zavest (v soboto in nedeljo kar 4). Spočetka se je dogajalo samo prvo soboto v mesecu, ko so imeli najbolj zavzeti verniki srečanje po maši, stvari pa so izgleda ušle izpod nadzora in zdaj se to dogaja že med mašami, skoraj vsako soboto zvečer ali nedeljo zjutraj. Med ljudmi je zavladal strah... Ker obvladate take zgodbe, bi mogoče raziskali še kaj več, tako da bi tudi mi vedeli, kaj dogaja.«

Že v partizanski Trebuši

Napotili smo se torej v Slavino, k cerkvi Marije na jezeru, ki je tudi izjemna kulturna, ne le sakralna dediščina. Že zato bi si zaslužila predstavitev, a tokrat smo prišli z drugim razlogom.

Sprejel nas je župnik Simon Vendramin. Do lanskega avgusta je dolgo služboval v Dolenji Trebuši, kjer, je dejal, so počivanje v Duhu, tako se reče temu pojavu – v znani partizanski vasi – sprejemali brez vsakega vznemirjanja.

Župnik nas je prijazno povabil, naj pridemo k obredju in sami pogledamo, kako je s tem.

Dolžni smo kratko pojasnilo, zakaj ob članku ni fotografij z dogodka. Čeprav je župnik sprva privolil tudi v fotografiranje, je moral po pogovoru z župljani, ki so bili očitno proti, tudi zaradi soudeležbe mladoletnikov, dovoljenje preklicati.

Minula sobota je bila za slavinsko faro še posebno slavnostna, saj so pred mašo imeli krst in poroko.

Na pomen obeh zakramentov je župnik Simon potem spomnil tudi zbrane pri sveti maši. Po branju prilike o vinogradu in viničarjih je kratko, a navdihujoče pridigal (pridig si ne piše vnaprej, ampak sledi navdihu), kako živeti Boga.

Sredi popolne zbranosti in tihote med darovanjem – zašumi, kot bi kdo lopnil na tla. Na tleh je nepomično ležala ženska. Malo zatem se je na tlak sesula njena soseda. Čez čas še naslednja zraven. Tri dekleta na tleh sosedov niso ganila. Ošvrknili so jih le s pogledi, kot bi bil dogodek rutinski, vsakdanji. Le fantič iz zadnje klopi, še ne zrel za verouk, je komaj krotil smeh, ki ga je silil. Ukazovalno mu ga je miril starejši brat. Verjetno je mlajšega pripeljal prav zato, ker je hotel videti.

Počasi, vsaka zase, so se one tri dvignile in nadaljevale, kot da nič ni bilo. Kmalu so šle k obhajilu.

Maša je potekala povsem običajno, tudi s petjem na koru, a zgoščena samo na bistveno, trajala je tričetrt ure.

»Včasih kdo dol pade«

Po maši jih je pol odšlo, pol pa ostalo. Župnik, ki je medtem v zakristiji zeleni mašni plašč zamenjal s čisto belim, je uvodoma k češčenju povedal, da »včasih kdo pade dol«, toda »naj vas to ne vznemirja«. Dogaja se, ko »svoje življenje prepustiš Bogu«.

Res so potem, vsak ob svojem času, padali po tleh kot snopi. Pa ne vsi kar po vrsti, gre zelo individualno. Kakšen je najprej padel na kolena in se nato zleknil. Večina pa je kar butnila – da se človek lahko samo čudi, da se ne poškodujejo. Le sem ter tja je kdo trzal v rahlih krčih ali hlipal.

Ob določenem času se jih je vse več začelo postavljati na osrednji hodnik. Prišel je Simon, ki jim je polagal roko na zatilje. Eni takoj, drugi malo pozneje so grmeli na tla. Pa spet ne vsi, le nekateri.

V nekem trenutku jih je ležalo šest obenem.

Nekateri so padali po večkrat.

Zato je težko natančno prešteti, koliko jih je počivalo v Duhu. Zagotovo več kot dva ducata, vseh sesedenj je bilo pa vsaj še enkrat več.

O doživetjih Božje bližine

Vidno prešernega počutja so se po končani adoraciji, kar je tujka za češčenje, zbrali v župnišču za mizo, obloženo z domačimi dobrotami. Večina seveda domačinov, a prišli so tudi od drugod.

Renata je ena izmed tistih treh, ki so počivanje doživele že med mašo: »Potem pa še trikrat. Prvič sem doživela pred petimi leti, po birmi, ko je nad mano molil gospod Simon. Potem precej časa nisem šla. Tu v slavinski cerkvi sem prvič doživela tudi brez molitve med povzdigovanjem hostije. Ne da se predvideti. Lahko pa zaviraš, če se ne prepustiš. V tem stanju se človekova duh in duša dejansko spočijeta. Vmes se včasih pojavi spontan in nerazložljiv jok. To so res taki odštekani načini. Kdor doživi prvič, si nato zaželi še in še.«

Irena Vadnjal je dodala: »Prvič sem bila povsem nepripravljena. V hipu sem začutila, da padam. Zavedaš se pa prav vsega. Slediš vsemu, vse slišiš, vse čutiš, počutiš se v varni dimenziji. Kar koli bi se zgodilo, ni nobene bojazni ne strahu. Nahajaš se v popolni varnosti in zaupanju. Časa ne čutiš, vstaneš brez posebnega zavedanja. Ko se pozneje poskušaš spomniti, se začneš sam spraševati, kaj se takrat res dogaja. Veš le, da si takrat tako poln nečesa posebnega, da si si tako blizu z Jezusom. Občutiš, da smo vsi ljudje božji otroci.«

Erik Poljšak je tudi med temi z izkušnjo: »Ne vem vnaprej, ali bo ali ne. Pride brez mojega predvidevanja. Prvič sem doživel tu v naši cerkvi, potem ko sem se vrnil z romanja v Medžugorju. Ne počivam zmeraj. Je bilo kar nekaj molitev, ko nisem. Mesec nazaj in danes pa sem. Ni posebne misli, zavedaš se vsega, tudi telesa. Kdaj je trenutek, da se premakneš in vstaneš, začutiš.«

Poljšak pravi, da pojav ni primerljiv z ničimer, kar pozna že od prej, a mu je spremenil življenje: »Skrbi izginejo, dosti bolj sem umirjen. Od prvega počivanja kot da me je teže strahu razbremenil Jezus.«

O tem, kako okolje reagira na pojav, je dejal: »So za in proti. Niso vsi navdušeni pa tudi vsi ne zavračajo. Le iskrene radovednosti je zelo malo – kot da si ne upajo spraševati.«