Fant, ki je plul iz srede v torek

Krog po vodi okoli sveta je naredilo kar nekaj Slovencev, vsi so veliki in spoštovanja vredni, vendar mi je od vseh najbolj pri srcu Aleš Ulaga. Takrat, bilo je leta 2003, je tajnica uredništva Slovenskih novic Nataša prišla na vrata povedat, da bi z mano rad govoril fant po imenu Aleš ali Ali. Malo je prvo, malo drugo, kar zmedeno da deluje.

Vstopil je in že z vrat začel pripovedovati, da bi šel z barko na Antarktiko, se sprehodil po njenem ledu in že bi se odpeljal nazaj. Takih, ki tako govorijo, sem srečal že kar precej, fantu, gospodu Aliju, to je bil raje, a brez gospoda, sem rekel, naj sede, ustavila sva konje oziroma spustila jadra.

Ste sploh že bili kdaj na kakršnem koli čolnu, je bilo prvo vprašanje. Med tisto množico jih je bilo namreč kar nekaj, ki še niso bili. Sem, seveda, in je potegnil iz aktovke veliko, nekoliko zdelano barvno fotografijo, na kateri je bila majhna jadrnica z dvema možema na krovu, eden je bil zanesljivo mladenič pred mano. A tisto, kar me je pritegnilo, so bili petmetrski valovi vse naokrog. Kje je to posneto? V Biskajskem zalivu, z očetom, ki je zdaj že pokojni, sva plula po njem.

Kdor je jadral po Biskaju, pokopališču ladij, je norec ali pa kaj zna. Mogoče je tudi oboje. Zato sva z Alijem, možem gospe Saše, očetom njunih dvojčkov Jana in Žana, sinom gospe Slavice in bratom tudi gospe Ike, sklenila hudičevo ustno pogodbo. Slovenske novice bodo medijski sponzor njegovega podviga, v zameno pa dobijo prve in ekskluzivne zgodbe. Aleš mi sploh ni zameril, ko sem mu popolnoma hladno, uredniki so poslovno precej brez srca, povedal, da mi ničesar ne tvegamo, on pa vse. Še posebno, ker se sploh ne ve, kaj je boljša zgodba, ali to, da res stopi na ledeno celino, ali pa je za bralce in najrazličnejše zapečkarje bolj zanimivo, če utone nekje med ledenimi gorami. Ali se ni pustil zmesti, on da bo prišel nazaj, črni humor pa dobesedno obožuje.

Res se je vrnil, a z majhno spremembo. Na Antarktiko mu usoda, morje in zmogljivosti komaj 8,5 metra dolge jadrnice niso dovolili dovolj blizu, a Ulaga je bil take vrste mornar, da je en cilj zamenjal z drugim, Zemljo je objadral najbolj južno od vseh Slovencev in še koga drugega. V ekstremnih razmerah rjovečih viharjev, na zemljepisnih širinah plus 40 in plus 50, res med ledenimi gorami, med valovi rolerjev, po katerih se zapelješ v prepad, ne da bi vedel, ali bo jadrnica na dnu še sposobna poti navzgor.

Ali, takrat je bil šofer težkega tovornjaka z ne vem koliko tisoč naloženimi pločevinkami ali steklenicami laškega, človek, ki je prodal skromno hišo, da je lahko šel na morja svojih sanj, je okoli sveta prevozil 30.000 morskih milj, kar je 55.000 kilometrov, ter doživel in premagal nevarnosti, ki jih v varnem naslanjaču ne moremo. Morda bi zmogel tudi kdo drug, če bi bil tam. A ga ni bilo in ga najbrž ne bo.

Na poti proti Novi Zelandiji je pristal na otočju Kerguelen, ki ga sestavlja 300 otočkov v skupni površini tretjine Slovenije, na globusu pa je samo komaj vidna pikica v Indijskem oceanu. Tam je francoska znanstvena postaja, čas mineva od enega do drugega viharja, nobenega drevesa, tjulnji in morske ptice, od domačih živali pa samo podivjane mačke, potomci muc z ladij, ki so se v dveh stoletjih tukaj nerade ustavile. Alija so Francozi, veliki mornarji in raziskovalci, lepo sprejeli, pogledali v dnevnike in arhive ter ugotovili, kar so slutili. Še nikoli ni na Kerguelenu pristala barka velikosti, majhnosti njegove Slavice. Ko se je oskrbel z zalogami in malo odpočil, je odplul naprej v vetru čez 40 vozlov v provo, pramec. Preveč celo za Francoze. Saj ne da se ne da, a vsaj odplul bi lahko v bolj mirnem.

Edini sopotnik je smrt

Ali pa tri dni in noči nenehoma za krmilom, spet v viharnem Indijskem oceanu. Oblečen v več plasti menda nepremočljivih oblek. Utrujenost se meša z vednostjo, da je edini sopotnik smrt, a ni časa zanjo. Kaj ga je najbolj oviralo? Higiena je bila kot takrat, ko je bil dojenček. Vse se je stekalo v gumijaste škornje. Krmila ne smeš izpustiti niti za hip, če ne želiš izpustiti življenja, obe sta v samo tvojih rokah.

Včasih tudi kakšen pripetljaj, ki je zabaven, če se odločiš, da naj bo takšen. Ko se mu je nekoč v vetru v oblaček razblinil dragoceni peteršilj v prahu, je ta dan imenoval zeleni dan.

V spominu je tudi prečkanje datumske meje, poldnevnika s številko 180. Aleš se je iz srede, 25. februarja, vrnil v torek, 24. februarja, naslednji dan pa spet zbudil v sredo. »Vlekla se mi je kot ponedeljek,« je duhovito pripomnil.

In povsod so ljudje, čeprav si na morju sam. V Južni Afriki so mu motor na barki popravili v servisu dalmatinskih izseljencev Šeparovićev. In veste, kdo je Alija pričakal ob vrnitvi v Portorož? Tudi Milena Šeparović. Kot da je iz Capetowna do Pirana toliko kot od Kopra do Sežane.

Ali je imel na poti okoli sveta s seboj in nad seboj tudi kakšnega angela, eden je bil povsem stvaren. Namreč požrtvovalni radioamater Boris Lacković, ki mu je vsak dan, na petek in svetek, včasih, če je bilo treba, tudi ob treh zjutraj, posredoval vremenske napovedi in nasvete. Tudi take za golo preživetje. Kako na primer iz deževnice narediš destilirano vodo za akumulatorje, ki poganjajo elektroniko, radijsko postajo. Da bi imel signal, je Boris doma za dovolj visoko anteno podrl streho in strop sobe.

Po enem letu verjetnih in komaj verjetnih dogodivščin, življenje je namreč vedno bolj domišljijsko od domišljije, je bil Aleš Ulaga - Ali, ta mirno divji fant, po vseh tistih preplutih miljah spet v Portorožu. Seveda fešta za junaka, govori, priznanja, televizija, radio, časopisi, iz Slovenskih novic je Alija na njegovi poti na daljavo ves čas spremljal Domen Mal. Sinova Jan in Žan leto starejša, žena Saša, sestra Ika, mama Slavica, po njej je jadrnica dobila ime, nam je delila rezine neverjetne domače potice.

Nekaj pa me je takrat zabolelo, to pripovedujem šele danes. Janko Kosmina, takratni predsednik Jadralne zveze Slovenije, je gentlemansko predlagal, da bi Aleša Ulago zaradi njegovega poguma in dosežka razglasili za častnega člana zveze. A se ni izšlo, nekateri vplivneži so bili proti, češ da je Ali bolj morski popotnik kot jadralec. Noro!

Taka je ta država, letališče krstijo po politiku, prihajajoči in odpisani vladarji imajo stranke s svojimi imeni, premoremo ministrstvo za izseljence, prav, ne pa ministrstva za pomorstvo. Mož, ki je na jadrnici – ne bi je bilo mogoče prodati za več kot 15 jurjev – opasal svet, ne more postati častni član ferajna, ki se je itak že zdavnaj potopil v primorskih zdrahah.

V življenju bi rad naredil še par reči. Ena od njih je, da bi skupaj z Alijem napisala knjigo o tem, kako sicer ni bil na Antarktiki, povsod drugod pa. Tudi v naših ne nujno ledenih srcih.