Leto 2007 se je v Sloveniji začelo s prikupno anekdoto. Takratni finančni minister Andrej Bajuk je želel pred televizijskimi kamerami dvigniti prve evre iz bankomata v Sloveniji. Pa se mu je zgodilo, da se ni mogel spomniti prave PIN-kode svoje bančne kartice. Na srečo mu je na pomoč priskočila žena Kati, ki jo je slovesnost trenutka očitno manj zmedla – odtipkala je prave številke in evrski dvajsetaki so bili pri nas!
V preteklih (skoraj) petih letih in pol smo se dodobra navadili, da je evro (tudi) naša valuta. Zdi se nam samoumevno, da je v evrih izplačana naša plača ali pokojnina, da so v evrih prihranki na banki, v evrih najamemo posojilo in plačujemo račune. Pri blagajni v trgovini plačamo v evrih, prav tako tudi zapitek v gostinskem lokalu. Ste se kdaj vprašali, zakaj smo evro tako hitro sprejeli za svoj denar?
Odgovor je zelo preprost: osnovna naloga denarja je, da čim bolje ohranja vrednost, s tem pa daje trdnost gospodarskim odnosom, ki se spletajo med ljudmi. Povedano drugače – če sem danes nekaj kupil za sto evrov, lahko v okolju, ki uporablja trden denar, upravičeno pričakujem, da bom čez nekaj časa podobno stvar lahko prav tako kupil za okoli sto evrov, približno toliko pa bi me morala stati tudi v sosednji deželi. Še pred desetimi, petnajstimi leti pa to ni bilo samoumevno: ko smo imeli tolar, smo imeli višjo inflacijo kot danes z evrom, pri nakupih čez mejo pa smo morali denar zamenjati. Res je tudi, da je bil po kriteriju trdnosti tolar mnogo boljši denar od tistega, ki smo ga imeli prej – kdo se še spomni jugoslovanskega dinarja in hiperinflacije konec osemdesetih let? Kljub temu pa ugled tolarja ni dosegel nemške marke. Konkreten primer: čeprav so bili naši prihranki večinoma v tolarjih, smo vrednost vrednejših trajnih dobrin, na primer stanovanja ali avtomobilov, do 1. januarja 2007 merili v markah.
Valuta različnih
Uvedba evra, valute, ki je enako dobra kot nemška marka, je bila zato za Slovence najbrž še pomembnejša prelomnica kot vstop v Evropsko unijo dve leti in pol prej. Izpolnitev sanj – imeti v rokah trden denar – pa je s sabo prinesla nekatere resne pomanjkljivosti. Pred petimi leti so nanje opozarjali redki poznavalci, večina politikov, javnosti in gospodarstvenikov pa jim ni preveč verjela.
Zakaj gre? Sedemnajst evropskih držav, ki danes uporabljajo evro, se med sabo precej razlikuje. Razlikuje se struktura njihovih gospodarstev – na primer Nemčija ima močno industrijo, ki proizvaja in izvaža tehnološko zahtevne (in temu primerno veliko vredne) izdelke, Grčija proizvaja zelo malo, večinoma živi od turizma. Nekatere države so že desetletja zelo zadolžene (Italija), v drugih je bil javni dolg pred prevzemom evra nizek, vendar se je v nekaj letih zelo povečal (na primer v Sloveniji). Danes, ko se soočamo z resno krizo na območju evra, je znan tudi odgovor, kaj je šlo narobe. Skupni evro, če je trden kot prej nemška marka, od vseh držav zahteva, da se Nemčiji približajo tudi po drugih parametrih: konkurenčnosti gospodarstva, inflaciji, strukturi državne porabe. Ti procesi, ki zahtevajo spremembe, pa so v realnosti težavni. V času, ko je v svetu vladala gospodarska rast, zaradi skupnega evra pa so bile obresti nizke, so mnoge države izbrale lažjo pot in so se zadolžile.
Varčevanje
duši rast
Ko je izbruhnila svetovna gospodarska kriza in je zmanjkalo denarja za nova posojila, predvsem pa se je manjšalo zaupanje med državami, so vsa stara neravnovesja s polno silo privrela na dan. Krizo, ki se je začela v Grčiji, je Evropa pod vodstvom Nemčije poskušala reševati s strogim varčevanjem. Do danes se je pokazalo, da je to v najbolj prizadetih državah pot, ki ne vodi nikamor – preostro varčevanje duši možnosti za obnovitev gospodarske rasti, brez rasti pa ni zaslužka, iz katerega bi bilo mogoče vrniti dolgove … Rešitev je zelo verjetno le v večjem poenotenju gospodarskih politik, kar pa pomeni manj suverenosti za države in več moči za Unijo.
Sliši se enostavno, vendar je zelo resno. Po desetih letih, odkar so v prvih državah članicah uvedli evrske bankovce in kovance, ni več tabu razpravljati o tem, da evro morda ni večen, še posebno, če zmanjka politične volje za reševanje skupnega evropskega projekta. Nas seveda zanima predvsem Slovenija. Nedavni izračun vladnega Urada za makroekonomske analize (Umar) je pokazal, da se je od začetka krize povprečni realni razpoložljivi dohodek gospodinjstev že zmanjšal za 15 odstotkov. To je posledica izgubljenih delovnih mest, zniževanja plač, tudi inflacije. To so težave, ki bi jih zelo verjetno imeli tudi, če bi kot svoj denar ohranili tolar. Leto 2012 bo vsekakor prelomno.