Že mogoče, da so preiskovalci pohopsali nekaj belih bogov, in krasno, naš rojak Aljaž Škorjanec iz Slovenske Bistrice je s soplesalko, britansko manekenko Abbey Clancy, ženo nogometaša Petra Croucha, zmagal v velikem finalu angleškega plesnega šova. Ampak to, kar je uspelo mojemu malemu mestu (z miiiiiceno državno pomočjo), to je šele dosežek!
Po letih in letih čakanja smo namreč v kraju, kjer prodajajo rekordno dobitne lističe lota, dobili glanc nov, zavarovan železniški prehod. Tak z avtomatskimi zapornicami in lučkami. Kot naročen za ta čarobni čas pred božičem.
Pismonoša lahko zdaj brez skrbi zapelje čez tračnice proge med Grosupljem in Kočevjem, kmetje in vrtičkarji bodo sproščeno vozili pridelke z njiv v domačo klet, zadovoljni so rekreativci in sprehajalci, tudi moja noga je že stopila čez. Skratka, bilo je vredno – približno 350.000 evrov.
Toda zavarovani prehod so postavili ob progi, kjer na dan prisopiha mimo le en sam samcat vlak! Medtem pa se na drugem koncu mesta, ki je postalo ena od ljubljanskih spalnic, velika reka vozil še naprej steka z glavne ceste čez nezavarovane tire in naprej v primestno vas in veliko stanovanjsko naselje.
Na stotine avtomobilov in več tisoč ljudi gre vsak dan čez to past brez zapornic v bližini železniške postaje in v strogem središču mesta. Sam s svojim nogometnim tečajnikom vsaj dvakrat na teden in lahko rečem, da bi vsak normalen prometni logistik, da ne govorim o lokalnih šerifih, avtomatske zapornice postavil prav tu, kjer vsak dan pripelje skoraj 60 vlakov. Oziroma skoraj 60 več, kot jih šviga tam, ob polju.
A ko se naši ministri in šerifi nekaj odločijo, jih nič ne premakne. Nič. Kaj šele nekaj tisoč prizadetih. Dokazali so, da zmorejo. Kaj jim pa moremo.
Razmišljam, da bi letos novo leto pričakal ob prehodu. Tistem prvem, z zapornicami in z enim vlakom. Prečkanje iz kriznega 2013. v krizno 2014. zagotovo ne bo nikjer tako varno.
