EU bi le migrante 
ščitila pred nami?

LJUBLJANA, BRUSELJ – Komisar Sveta Evrope za človekove pravice, Latvijec Niels Muižnieks, je v pismu, ki ga je naslovil na predsednika državnega zbora dr. Milana Brgleza, slovenske poslanke in poslance kar naravnost pozval, naj zavrnejo predlagano novelo zakona o tujcih, ker so (menda) nekateri njeni deli lahko v nasprotju celo z več evropskimi in mednarodnimi standardi. Slovenski parlament bi namreč po Muižnieksovem prepričanju moral predvsem uzakoniti učinkovito individualno obravnavo prosilcev za azil, ne pa ob tem razmišljati o ukrepih, s katerimi naj bi se naša država pripravljala na morebitne izredne razmere ter pri odzivanju na migracijske izzive poskušala zagotavljati prihodnje ravnovesje med varnostjo in humanitarnostjo, kaj šele jih sprejemati. Predlagana slovenska novela zakona o tujcih, namiguje Muižnieks, v praksi migrantom, beguncem in prosilcem za azil celo jemlje pravico do individualne obravnave, četudi kakor predvideva in zagotavlja različne varovalke. Komisar Sveta Evrope za človekove pravice je že drugi visoki predstavnik Sveta Evrope, ki naj bi bil nadvse zaskrbljen zaradi predlagane zakonske novele. Še pred njim je v minulem tednu zaskrbljenost v pismu premierju dr. Miru Cerarju podobno ostro izrazil že generalni sekretar Sveta Evrope, Norvežan Thorbjørn Jagland. Iz Cerarjevega odgovora pa je menda razbral, da je Slovenija vendarle nakazala pripravljenost na dialog, in nato ponižujoče predlagal, da Svet Evrope sodeluje pri razpravi o spremembah predloga novele zakona o tujcih: »Takoj smo pripravljeni poslati strokovnjake v Ljubljano.« (!)

Samo z dvetretjinsko večino

Kaj je pravzaprav tisto, kar v omenjenem predlogu novele kar na lepem tako zelo moti nekatere visoke evropske birokrate? Predlog novele navsezadnje zgolj predvideva, da bi lahko samo državni zbor – če bi se prepričal, da so se na področju migracij začele izjemne razmere, ki bi prav gotovo lahko resno ogrozile javni red in varnost v Sloveniji –, pa še to z dvetretjinsko večino, sprožil (uvedel) nekatere posebne ukrepe. Če in ko bi državni zbor potrdil uvedbo takšnih posebnih ukrepov, bi naša policija lahko zavrnila vstop v državo tistim, ki bi poskušali na nezakonit (!) način vstopiti na slovensko ozemlje iz neke varne države članice EU, tudi če bi bili ti pripravljeni vložiti prošnjo za azil. Samo vsem tistim, ki bi poskušali mejo prestopiti na nezakonit način, ja. Pa ne samo to. Celo takrat naj ti »grozni« posebni ukrepi ne bi veljali za tiste, katerih življenje bi bilo lahko ogroženo ali bi bili lahko podvrženi mučenju ali drugemu nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju. Zakaj to ni sprejemljivo za Muižnieksa, Jaglanda in njima podobne, očitno vedo le oni.

Zanimivo, Muižnieks se strinja in priznava, da je povsem legitimna oziroma še kako upravičena zaskrbljenost predstavnikov naše države, ki bi pač zgolj radi ob morebitnem izbruhu izjemnih razmer poskušali preprečiti, da te prerastejo v kaos, kakršen se je skoraj že zgodil pod pritiskom več tisoč migrantov, med katerimi so bili tudi številni prosilci za azil, v drugi polovici leta 2015 oziroma v začetku leta 2016. Kljub temu naj bi bile predlagane rešitve, vztraja komisar Sveta Evrope za človekove pravice, v nasprotju z več evropskimi in mednarodnimi standardi, zlasti s prepovedjo kolektivnih izgonov in vračanja oseb v države, kjer bi lahko bilo ogroženo njihovo življenje ali kjer bi lahko bili podvrženi mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. Pa je Muižnieks sploh dovolj natančno prebral besedilo predlagane novele zakona o tujcih? Od kdaj že je zavrnitev vstopa nekomu, ki bi poskušal ilegalno prestopiti mejo, mogoče enačiti s kolektivnim izgonom prosilcev za azil?

Kaj pa Nemci ali Avstrijci?

Muižnieks se zdi, da bi naši morebitni posebni ukrepi pomenili posredno vračanje, saj bi naše zavračanje ilegalnih migrantov (lahko) sprožilo tako imenovani učinek padanja domin. Ker bi se tudi druge članice EU potem lahko začele zgledovati po Sloveniji. Pravi, da je Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu že sklenilo, da morajo države članice EU zagotoviti, da bodo migranti in iskalci azila v takšnih postopkih, da bodo imeli možnost pojasnjevati, zakaj se jim po njihovem mnenju ne sme odrekati vstopa oziroma se jih ne sme vračati. Muižnieksu je očitno šel v nos tudi argument naše vlade, kot predlagateljice novele, češ da bo »treba znižati tudi stopnjo varnostne ogroženosti slovenskega prebivalstva«. S tem naj bi namreč slovenski javnosti prikazovali migrante in prosilce azila kot grožnjo.

Če bi slovenski parlament sprejel takšno novelo, soli Muižnieks pamet slovenskim poslankam in poslancem, bi na mah umazal vse dozdajšnje prizadevanje Slovenije na področju človekovih pravic. Takšen korak slovenske politike bi, opozarja, poleg vsega lahko sprožil celo plaz podobnega ravnanja v regiji. Sliši se skoraj neverjetno, vendar kaže, da Muižnieks niti (še) ni seznanjen z namero in predvidenim ukrepanjem nemške in avstrijske vlade. Tisto, kar ti dve vladi načrtujeta (nameravata storiti), žal nikakor ne more biti posledica slovenske zakonske novele. Si bo Svet Evrope tudi njima upal izreči grajo in ukor? Kdaj pa?

Predsednik vlade dr. Miro Cerar je po odzivu Sveta Evrope na predlagano novelo zakona o tujcih, ki je še v zgodnji fazi zakonodajnega postopka, že poskušal pojasniti, da si ne mednarodne konvencije ne ustave ne moremo poenostavljeno razlagati. Opozoril je, da je, če države članice EU severozahodno od nas, ki imajo bistveno večje nastanitvene kapacitete, zapirajo svoje meje in napovedujejo še drugačne ukrepe, jasno, da bo morala tudi Slovenija, če bi bilo to nujno, ustrezno zavarovati pravice svojih državljanov in, kajpak, tudi prebežnikov. Poudaril je, da smo vedno pripravljeni upoštevati tvorne predloge Sveta Evrope, hkrati pa opozoril, da so se razmere prav v zadnjih mesecih v EU precej spreminjale.