ŠENTRUPERT – Marčevsko sonce je že dalo energije naravi, ki se počasi, a vztrajno prebuja v novo življenje. Pomlad je v deželi, uro smo premaknili na poletni čas. Kmetom dela ne zmanjka. Z delom pa pridejo tudi skrbi. Nekaj teh so mlade telice povzročile tudi Urošu in Marjanu Primožiču z Vrha nad Šentrupertom na Dolenjskem. Štiri so šle po svoje, dobra dva tedna jih že intenzivno iščeta s prijatelji, a živali kar nočejo in nočejo v hlev, kjer jih čaka oskrba.
Čez škarpo v gozd
»Iz Estonije so prišle,« 23-letni gospodar Uroš pove, od kod je pred tremi tedni na kmetijo prišlo kar 15 teličk. Dvanajst jih je med našim obiskom pridno jedlo in zvedavo poslušalo, kaj nam Uroš in Marjan pripovedujeta o njunih pogrešanih kolegicah. Nič slabega nista povedala, razkrila pa sta, kako so jo popihale po svoje in pozabile na začasni dom na Dolenjskem. »Tukajle smo jih nastanili, ker prostor še ni bil povsem pripravljen. Naredila sva ograjo, a so jo štiri nemudoma preskočile,« Uroš opiše, kako je kvartet začasnih prebivalk idilične vasi nemudoma skočil prek ograje in jo popihal po svoje. »Meter in pol visoka ograja je bila, pa so kljub temu pobegnile,« Marjan pristavi in da vedeti, da sta s sinom naredila vse, da bi estonske poskočnice ostale na kmetiji. »Čez škarpo so jo ucvrle na cesto in v gozd, ena je šla po zgornji poti, tri pa po spodnji. Tista, ki je šla sama po zgornji, se je zmedla. Sama je ostala, zato jo je nas pet lahko ulovilo,« še izvemo od Uroša. Oče doda, da lov ni bil ravno tako lahek, da so se morali kar potruditi. »Z enega brega je šla na drugega. Ko se je vrnila na njive, nas je bilo že več, pa smo jo ugnali in ulovili. V tem času je zagotovo naredila deset kilometrov.«
Z ladjo in tovornjakom
Kaj ni bilo pogodu novinkam na kmetiji, vprašamo Uroša in Marjana. »Zmedene so bile. Za njimi je bila naporna pot,« povesta, da se je beg zgodil četrti dan po prihodu. Pripeljali so jih s kamionom, na katerem so se prevažale štiri dni, prej pa so jih vozili še z ladjo. »Povsem mirne so videti, pa niso povsem take,« priznata sogovornika, ki še dodata, da so pobegle telice stare okoli osem mesecev, vse tri na begu so rjave barve, eno pa krasi bela lisa na glavi. Taka telica stane okoli 500 evrov, ob prihodu na kmetijo so tehtale po 217 kilogramov. V resnici sta jih 15 dobila v rejo od Kmetijske zadruge Trebnje, po enem letu pa jih vrneta. Matematika je preprosta: kmetijska zadruga da kmetu v rejo telice, v enem letu pridobijo najmanj 250 kilogramov mesa. Po 365 dneh jih zadruga vzame, kmet pa dobi plačano za prirastek. »Ker nam je ostalo nekaj sena, sva se odločila za dodatno rejo. Pa je bila smola že na začetku,«
Štiri dni so jih intenzivno iskali, pa jih niso našli. Kljub temu obstaja upanje, da jim bo uspelo. Ob začetku iskalne akcije so na pomoč priskočili gasilci, sosedje in prijatelji, dvajset jih je intenzivno iskalo tri pobegle telice z Baltika. »Težko jih je najti na 200 hektarjih gozda,« opozori Uroš, ki je dve leti gospodar na posestvu, končal je srednjo kmetijsko šolo. Oče mu je dal zapisati posestvo in kmetijo. Zaupa mu, za nameček pa sta zavoljo mladega prevzemnika, kar Uroš je, dobila še nekaj sredstev iz Evrope oziroma od države.
Na begu se poškodujejo
Čeprav telic že več kot dva tedna ni, upanje ostaja. »So jih zadnjič videli v vasi, tudi dreki so ostali. Naslednji dan so bili že v Ciganski dolini pri vojašnici. Več kot 10 kilometrov so naredile … Ko smo se jim približali z avtom, so jo popihale v gozd. Ni jih bilo mogoče uloviti,« še izvemo od dvojice, ki ima v hlevu 60 glav živine, na kmetiji pa obdelujejo okoli 30 hektarjev zemlje, po 300 litrov mleka oddajo na dan. O pobeglih telicah so obvestili tudi lovce. »Če jih vidijo, jih lahko omamijo, potem pa bi jih že mi prevzeli,« polagata upe tudi v domačo lovsko družino. »Predvčerajšnjim so naju klicali vaščani z Jesenic (kraj pri Šentrupertu, op. a.), da so jih opazili. Kar letela sva v vas, da bi katero le ujeli. Pa so jo spet popihale v gozd,« opišeta še en neuspešen lov. Na njuno srečo medvedov in volkov na tem koncu Slovenije ni, zato sta prepričana, da se bodo vrnile oziroma jih bodo ulovili. »Prepričana sva, da jih bomo našli,« sta mirna, da bodo vse teličke spet skupaj na kmetiji.
»Telice nam še niso pobegnile. Je pa enkrat pobegnil teliček. Slabost je, da se govedo ob takem begu povsem zdivja, ni redko, da se celo poškoduje. Pretegne se, mišice mu odpovejo,« še pove Marjan, ki nam razkaže kmetijo, pozdravijo nas še pujsi in kobila Pega, v nekaj dneh bo dala žrebe, napove Marjan, ki se je kmetijstvu zapisal leta 1979, ko je prišel na zdajšnjo domačijo.