Kot v mnogo slovenskih družinah v zgodnjem povojnem obdobju so se tudi pri Jožefu in Jožefi Mikolič na skromni kmetiji v Velikih Brusnicah pri Novem mestu le stežka prebijali skozi življenje. Starejši otroci so tako že sredi petdesetih let prejšnjega stoletja odhajali za kruhom, najprej v Avstrijo in od tam v Kanado. Cvetka, osmi otrok od devetih, se jim je po končanem srednješolskem izobraževanju in z nekaj delovnimi izkušnjami v Dolenjskih Toplicah pridružila leta 1969.
»Prva leta v Kanadi so bila polna vznemirljivih doživetij – srečanje z brati in sestrami, ki jih dolgo nisem videla, soočenje z novostmi in ugodnostmi, kakršnih doma nismo poznali, višji standard... Po drugi strani pa so me begale temne strani kapitalizma, kot so kriminal, droge, ropi, ugrabitve otrok, ter seveda šibka socialna varnost delavcev in nenehna bojazen, da človek lahko čez noč ostane brez dela in strehe nad glavo,« se spominja začetkov v novem okolju psihologinja Cvetka Kocjančič, uveljavljena publicistka in dolgoletna urednica številnih slovenskih publikacij, ki danes živi v Torontu.
Hitro na svoje
Z možem Lojzetom Kocjančičem, ki prav tako prihaja iz številne družine blizu Žužemberka na Dolenjskem, sta se spoznala že v domovini in se drugo leto bivanja v Kanadi poročila. Lojze je kot izučen mizar hitro našel dobro stalno zaposlitev. Ko se je gradbena firma, pri kateri je delalo več Slovencev, znašla v stečaju, je s prijateljem ustanovil gradbeno podjetje Wallwood Construction, ki deluje še danes, vodi pa ga njun sin Bill. »Prvo leto sem se izpopolnjevala v angleščini in nadaljevala šolanje, zaposlila pa se nisem, ker so prišli otroci. Sem pa zato lahko del svojega časa in znanja posvetila slovenski skupnosti.«
Kot podpornik je v slovensko kulturo zajadral tudi mož, vrsto let predsednik radijskega kluba Slovenski večer in odbora, ki je poskušal koordinirati delovanje različnih naših društev v Ontariu, še posebno pa se je izkazal pri zbiranju denarja za Slovenijo leta 1991. Srečanje s slikarjem Andrejem Štritofom in dolgi pogovori z njim so jo navdihnili za pisanje biografskega romana Upornik s čopičem, ki je izšel tik pred slovensko osamosvojitvijo. Že pred tem je končala študij psihologije na Univerzi York in napisala obsežen članek o Slovencih v Kanadi za Enciklopedijo kanadskih narodnosti in za uradno kanadsko enciklopedijo. Po letu 1991 se je povsem posvetila delu za slovensko skupnost.
Za piknik zaviha rokave
»Treba je vedeti, da je vse, kar počnemo tu, plod prostovoljnega dela in prostovoljnih prispevkov Slovencev. S članstvom je to delo obvezno in vsak mora biti pripravljen, da v času piknikov streže gostom, čisti stranišča...« Lojze je tudi odličen organizator in prav po njegovi zaslugi je v zadnjih dvajsetih letih v Kanadi gostovala vrsta slovenskih narodno-zabavnih ansamblov. Pomaga tudi, da jih lahko nastanijo in pogostijo kar doma, Lojze pa si lahko vzame čas, da jih vozi na nastope, včasih tudi več kot 500 kilometrov daleč. Cvetka si ne bi mogla privoščiti toliko prostovoljnega dela za slovensko skupnost, če ne bi mož poskrbel za stabilne finančne razmere, saj za članke v raznih revijah in časopisih nikoli ni dobila honorarja, za svoje tri knjige pa le po šest brezplačnih izvodov.
Opevana kanadska večkulturna politika ni naklonjena izseljenskim pisateljem iz manjših etničnih skupnosti, ker se uspeh ocenjuje po številu prodanih izvodov. Tako se sprva tudi nihče ni zanimal za objavo njene pripovedi o slovenskem Eskimu Charlieju (Janezu Planinšku). Ko pa je črtici o njem objavil znani kanadski pisatelj Farley Mowat, ki si je precej gradiva brez Cvetkine vednosti izposodil iz njenega tipkopisa, ki mu ga je poslala v pogled, pa je Eskimo Charlie naenkrat postal kanadska ikona …
»Pripravljam knjigo črtic v angleščini z naslovom Ko sem bila majhna. Zgodbe iz mojega otroštva so otroke zanimale bolj kot slovenske pravljice. Načrtov za prihodnost je veliko, časa pa premalo – čeprav je devet vnukov in vnukinj že prestopilo šolski prag in me ne potrebujejo več tako pogosto za varuško. Ker pa vsi živijo blizu nas, je lepo, ko se večkrat dobimo, ob praznikih in na različnih družinskih slavjih. Z Lojzetom greva tudi večkrat na dopust, saj naju je življenje opomnilo, da lahko bolezen kadar koli potrka na vrata našega doma. Toda tudi na to je treba gledati z optimizmom.«
Zgodba o transplantaciji Cvetka namerava opisati tudi zgodbo o moževi presaditvi jeter, saj se mnogo družin sooča s podobno situacijo, ko bolnik čaka na računalniški srečelov, ki odloča, kdo bo nujno potrebni darovani organ prejel. Čeprav je sodobna tehnologija tako vrhunsko izpopolnjena, da zdravnike vidimo skoraj v vlogi Boga, so pri svojem delu zelo odvisni od tistih, ki so pripravljeni darovati organe za druge. Če ne že v času življenja, pa vsaj po smrti, pripoveduje o svojih načrtih publicistka. |