LJUBLJANA – Najbrž je prav, da že na začetku omenimo, da bi varuhinja človekovih pravic dr. Zdenka Čebašek Travnik vsekakor rada tudi v prihodnje sedela v mehkem fotelju. Februarja prihodnje leto se ji namreč izteka prvi mandat na čelu domnevno neodvisne ustanove, ki naj bi (naj bi!) s svojim delovanjem nepristransko omejevala morebitno samovoljo oblastnikov pri njihovem poseganju v človekove pravice in temeljne svoboščine.
Že zdaj je, skratka, jasno, da bi rada bila tudi po februarju (»samo« še šest let) šefinja ombudsmanske sinekure. Je pa hkrati tudi znano, da ne bo edina, ki bo poskušala s predsednikom republike skleniti, če lahko temu tako rečemo, politično kravjo kupčijo oziroma ga prepričati, naj jo državnemu zboru znova predlaga za varuhinjo. No, predsednika države bo očitno o svojih kakovostih poskušala prepričati še vsaj zdajšnja informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar. Smola, ja. Poznavalci razmer v zakulisju političnega prizorišča so vsekakor prepričani, da je Pirc Musarjeva med strici (botri) naše tranzicijske levice celo bolj, precej bolj priljubljena kot Čebašek Travnikova. Bo kar držalo.
Naključni sestanek
Po drugi strani pa (za zdaj) menda še ni nič odločeno: Čebašek Travnikova ima na voljo še več kot dovolj časa in nič ne kaže, da bi že vrgla puško v koruzo. Vendar je treba (bo morala) v naslednjih mesecih imeti več želez v ognju: v zadnjih dneh se je, kaj pa drugega, naključno sešla s prvakom vladnega Desusa, zunanjim ministrom Karlom Erjavcem. Ja, naša tako imenovana varuhinja človekovih pravic je skupaj s sodelavci na delovni obisk pač sprejela ministra Erjavca, pogovarjala sta se o marsičem in se na koncu – kako lepo, a ne? – dogovorila, da bo odslej služba varuhinje (strokovna služba varuhinje in služba njene generalne sekretarke) o mednarodnih dejavnostih na področju človekovih pravic učinkoviteje sprotno usklajevala z zunanjim ministrom (MZZ).
Varuhinja človekovih pravic dr. Zdenka Čebašek Travnik se je v pogovoru z ministrom Karlom Erjavcem pričakovano (konec koncev je prav zaradi tega v nekaterih medijih že z ognjem in žveplom nepristransko napadla vlado) dotaknila tudi imenovanja slovenske predstavnice in njenega namestnika v Agenciji EU za temeljne pravice (FRA) in izrazila svojo, khm, zaskrbljenost. Tudi sama si je, kot je znano, namreč želela postati članica upravnega odbora FRA.
Kot rečeno, poleg sklenitve takšnega dogovora sta precej časa na srečanju namenila tudi usklajevanju več drugih odprtih vprašanj: pogovorila sta se o poslovanju diplomatsko-konzularnih predstavništev (DKP), tudi v luči predvidenega zmanjševanja števila DKP, o vlogi DKP pri dajanju pomoči našim državljanom, ki so zaprti ali priprti v tujini, o delovnopravnih zadevah znotraj MZZ, o sodelovanju z OVSE (o tem, ali bo Slovenija pristopila k projektu Observatory on Trafficiking in Human Beings, ki ga vodi Portugalska), o razlogih za odpravo medresorskih komisij za človekove pravice (Erjavec ji je zagotovil, da bo predlagal vnovično ustanovitev te komisije, ki so jo začasno ukinili zaradi varčevanja) in za Svet Evrope, o spremljanju ratifikacij mednarodnih konvencij, h katerim je Republika Slovenija pristopila, a jih do zdaj še ni ratificirala, o monitoringu že ratificiranih konvencij, o sodelovanju z Agencijo Evropske unije za temeljne človekove pravice (FRA) in aktivnosti predstavnikov Republike Slovenije v tej, o morebiti ustanovitvi nacionalnega centra za človekove pravice (predlog za to obstaja že od leta 2010) itn.
»Delovni sestanek z zunanjim ministrom je bil namenjen možnostim za okrepitev sodelovanja in reševanja odprtih vprašanj,« je po srečanju poudarila Čebašek Travnikova in dodala, da, četudi so nekatere zadeve še ostale odprte, je pripravljenost ministra in MZZ na sodelovanje že tvorna. Dr. Čebašek Travnikova je v izjavi po srečanju z Erjavcem povedala še nekaj nadvse pomenljivega: češ da ona že ne bi ničesar krčila ali ukinjala zaradi varčevanja (zgolj zaradi hude gospodarske krize), temveč bi prav zato, ker ni denarja, obdržala nekatere projekte in ustanovila, denimo, nacionalni center za človekove pravice. Zakaj pa ne? Denar za takšno šopirjenje s tujim perjem tako ali tako nazadnje vedno prispevajo državljani, četudi nimajo denarja niti za plačevanje najnujnejših položnic. Kot da ne bi bila varuhinja človekovih pravic, a ne?
