Rojeni smo, da živimo. In živimo samo enkrat. A če to dobro opravimo, je tudi enkrat dovolj. Jasno pa, da si vsakdo želi živeti čim dlje, nihče se noče starati. Ne gre. Ljudje nismo nesmrtni, nič ni nesmrtno, celo čas je imel svoj začetek. In imel bo tudi konec.
Živeti vsaj sto let so sanje večine. Nekaterim so že resničnost. Kajti v teh nekaj tisoč letih civilizacije se je človekovo življenje samo daljšalo. Domnevajo, denimo, da sta neandertalec in njegov tedanji sodobnik in naš prednik homo sapiens živela tja do 30 let. Posamezniki resda več, zgodovina je pač polna modrecev, modrih starcev, simbolov razvoja, družb, še včeraj tudi vednosti. Danes je simbol vednosti računalniški disk; ima absolutni spomin.
Tudi staranje je simbol, eden redkih simbolov enakosti, ki mu ne ubeži ne revež ne bogataš. Ni pa vseeno, kje se staramo. Dokazano je to danes najlepše v Švici, zatem na Norveškem, Švedskem, v Nemčiji, Kanadi, Nizozemski, Islandiji, Japonski, Slovenijo najdemo na tem zemljevidu na 26. mestu. Ni slabo. Kajti daleč za nami so naši večni tekmeci Hrvati, ki jih najdemo na 62. mestu, naslednji sosedi Italijani so 37., Madžari 39., pred nami so le Avstrijci na trinajstem klinu. Vsaj upokojencem torej v deželici pod Alpami ni slabo. Če vprašate njega, ima izključne zasluge za to kajpak Erjavčev Korl! In njegov Desus.
Po podatkih Undesa je ta hip na svetu 901 milijon ljudi, starejših od 60 let. Torej 12,3 odstotka. Že leta 2030 naj bi se ta številka povzpela na 1,402 milijarde ali 16,5 odstotka prebivalstva, še 20 let pozneje pa na alarmantni 2 milijardi ali kar petino vsega življa. Tako kaže razvoj. Podaljševanje življenja nam je pač neki nadomestek nesmrtnosti. Spomnim se nekega črva, ki so ga že pred leti v radoživi Kaliforniji mutirali tako, da inzulin v njegovem organizmu ni deloval. Mimogrede so mu v imenu razvoja k nesmrtnosti pobrali še zmožnost reprodukcije, konkretno tisto, čemur mi pravimo lulek in lulika. Nakar je tako obdelan vegetiral šestkrat dlje kot njegovi vrstniki. Prevedeno v naše razvojno stanje bi tako prirejen človek dremal kakih 500 let. Se res splača? Mar ni bolje življenje uporabiti za nekaj, kar dokazano živi dlje kot življenje samo?
