Erik Brecelj: Miru ni! 
Tako se ne da več delati

Program srčne kirurgije na Pediatrični kliniki Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani je pretreslo poročilo mednarodne komisije. Program, obremenjen s smrtjo štirih otrok v letu 2012 (in številnimi drugimi pomanjkljivostmi), postavlja pod vprašaj slovensko zdravstvo, medosebne odnose v stroki in zaupanje bolnikov. Svoje videnje o težavah je z nami delil onkolog Erik Brecelj, dr. med.

Ko sem iskala vaše fotografije v dokumentaciji, sem ugotovila, da ste na skoraj vseh videti obupani. No, ali pa si obraz zakrivate z rokami. Kako to?

(Smeh.) Ne maram se fotografirati.

Je to vse?

Ah, saj vidite, kako je...

Na zdravnike gledamo kot na strokovno in moralno avtoriteto. Ste še vedno?

Sebe ne bom komentiral. Lahko rečem le, da je večino zdravnikov še vedno mogoče gledati v tej luči. Večina namreč spoštuje Kodeks medicinske deontologije Slovenije. Kajti to našo »biblijo« moramo upoštevati! No, žal je nekaj zdravnikov ne, sam sistem pa tistim, ki je ne, to celo omogoča. So posamezniki, ki nimajo moralnih zadržkov, in ti tudi laže priplezajo na vrh.

Vsi vemo, da zdravniki niso bogovi in da se napake pojavljajo. A koliko so opravičljive?

Vsak zdravnik, ki se ukvarja z zdravljenjem bolnikov, dela tudi napake. Tisti, ki trdijo, da jih ne, lažejo. Edini način, da ne sprejmeš kdaj tudi napačne odločitve, je, da se z medicino sploh ne ukvarjaš. Meja med napako in malomarnim zdravljenjem pa je včasih tanka. Delaš v dobri veri, v želji bolniku pomagati, vendar včasih sprejmeš odločitev, ki se šele čez čas pokaže kot škodljiva. A potem je pomembno vsaj, da se iz napake kaj naučimo, da na podlagi analiz skušamo preprečiti ponovitev. To je pravilen pristop v obravnavi zdravniških napak! Če govorimo denimo o malomarnem zdravljenju ali še hujših zadevah, pa to postane predmet kazenske obravnave. To ni več zdravniška napaka.

Vi že več let opozarjate na nepravilnosti. Kaj je bila vaša prva misel, ko ste videli, da se napake na otroški srčni kirurgiji zares dogajajo, da ne gre več zgolj za govorice?

Najprej sem pomislil, da strokovnih zadev ne bi smeli obravnavati v javnosti. Področje otroške srčne kirurgije je zelo zahtevno in le redki so dovolj dobri strokovnjaki, ki ga lahko komentirajo. Vedno sem opozarjal na nepravilnosti, korupcijo, nikoli pa nisem v javnosti komentiral strokovnosti. Najnižja točka, ki smo jo zdravniki dosegli, je ravno to – medsebojno obračunavanje v stroki pred očmi javnosti. To se ne bi smelo dogajati; pomeni namreč razpad sistema, propad medicine. Otroška srčna kirurgija v Sloveniji je polagoma propadala, na koncu nehala delati. Pomislil sem, kako enostavno je uničiti določeno področje, kako presneto težko pa ga je spet vzpostaviti. Zavedati se je treba, da moramo nenehno vlagati v razvoj, sicer se nam bodo težave, kot so se zdaj pojavile v otroški srčni kirurgiji, pojavljale še drugje. Nemogoče je doseči strokovno raven, če si prej leta delal vse, da si jo zanemaril.

Tretja stvar: zakaj imamo plačni sistem tak, da ne moremo recimo za primerno plačilo s Slovaške uvoziti in redno zaposliti kakovostnega srčnega kirurga, ki bi tukaj živel in delal, po drugi strani pa lahko damo več kot milijon dvesto tisoč evrov nekomu, ki ne živi tukaj, ki občasno samo pride, oddela svoje in gre nazaj domov? Zakaj smo vzpostavili tako neumen plačni sistem, ki ne stimulira vrhunskih tujih strokovnjakov, da bi se preselili v Slovenijo? In potem sem pomislil tudi na Zdravniško zbornico. Zakaj ne reagira, preden pride problem do novinarjev? Zakaj ne reagira, ko informacije o težavah krožijo med zdravniki? Zakaj prej ne ukrepa? Zakaj je treba čakati leta, čakati na preiskovalne novinarje, zakaj ne moremo težav rešiti sami? Krivda Zdravniške zbornice je zato velika.

Zakaj mislite, da je tako?

Zdravniška zbornica se vedno bolj odmika od svojega članstva. Postaja zaščitnica posameznikov, nedotakljivih »svetih krav«, hkrati pa s tem početjem dela škodo vsem drugim zdravnikom. To, kar se dogaja, da novinarji vsak dan poročate o dogajanju v slovenskem zdravstvu, je ponižujoče do vseh zdravnikov. Zakaj nismo s svojimi zdravniškimi organizacijami uredili stvari prej? Morda jih ne bi uredili, a bi vsaj pokazali, da se trudimo. Zakaj se sploh morajo zgoditi afere, kot je Radan? Ni redko, da se zato, ker se ščiti nekaj posameznikov, gnojnica zlije po vseh.

Bi morala ministrica za zdravje odstopiti, kaj menite?

Zakaj? Ona nima nič s tem! Sploh pa ne pričakujem od politike, da bo rešila vse težave. Ona ni kriva, če posamezni zdravniki ne spoštujejo kodeksa medicinske deontologije. Strokovnosti politika ne bo rešila, lahko pa pomaga k implementaciji sistemov za kakovost in varnost, a najpomembnejše stvari moramo zdravniki rešiti med sabo, tukaj nam noben minister ne bo mogel pomagati. Prevetriti bi bilo treba naše lastne institucije.

Obstaja volja tudi med zdravniki, da bi delali v transparentni organizaciji?

Velika večina zdravnikov si želi delati v normalnih razmerah. Kaj je najtežje v slovenskem zdravstvu? To, da ne moremo delati v miru. Niso problem nadure, zdravnikom se ni težko truditi v napornih okoliščinah, največji problem so nenehne ovire. Žal pa so med nami posamezniki, ki so v svojem početju deviantni in hkrati zelo dobro zaščiteni. Tudi pri zdravniških organizacijah.

Predvidevam, da vas optimizem počasi zapušča. Kako vidite razvoj zdravstva v Sloveniji?

Najprej se moramo sprijazniti, da imamo težave. Tako ministrica kot zdravniki in vlada se moramo zavedati, da imamo v državi ljudi, ki so te težave sposobni odpravljati, ampak ne pridejo do izraza, ne morejo predstaviti svojih idej. Zdravniki ne morejo urejati tako organizacijskih kot ekonomskih zadev, ker mnogi o teh področjih nismo dovolj poučeni, s tem se moramo sprijazniti. Moramo pa zato vsaj na strokovnem področju narediti več, a tega ne počnemo. Rešitve so, kader tudi, a ga ne želimo spustiti h koritu. ❞ Otroška srčna kirurgija v Sloveniji je polagoma propadala, na koncu nehala delati. Pomislil sem, kako enostavno je uničiti določeno področje, kako presneto težko pa ga je spet vzpostaviti.