NA KOŽO

Erdogan zares ni 
tak kot Mayeva

Objavljeno 20. julij 2016 00.35 | Posodobljeno 20. julij 2016 00.36 | Piše: Jadran Vatovec
Ključne besede: komentar

Kdor pa ni za smrtno kazen, lahko za jedrsko oborožitev da več kot 40 milijard evrov.

Jadran Vatovec. Foto S.N.

Ker je po neuspelem poskusu državnega udara turški predsednik Erdogan izjavil, da bi, če bi parlament izglasoval vnovično uzakonitev smrtne kazni, on to skoraj gotovo podpisal (potrdil), mu je evropska politična elita na mah začela žugati, da države, ki bi uvedla smrtno kazen, pač ne bi mogli več sprejeti v EU, v zgledno demokratično evropsko družino. Tudi predsednik madžarske vlade Viktor Orban je sicer omenjal, da bo mogoče spet uvedel smrtno kazen, vendar je Madžarska vsaj že članica EU. Ne gre samo za EU; Američani, ki dobro vedo, da je smrtna kazen nesprejemljiva, saj v več svojih zveznih državah kar pogosto usmrčujejo obsojene sodržavljane, so Erdogana posvarili, da za takšno Turčijo morda niti v Natu ne bi bilo več prostora. Ko je visoka zunanjepolitična predstavnica EU Federica Mogherini Erdoganu sporočala, da bi se v Bruslju lahko odločili celo za novo strategijo v odnosih s Turčijo, ji je ameriški državni sekretar John Kerry odobravajoče prikimaval.

Bolj bizarno bi kvečjemu bilo, če bi Kitajci, ki usmrtijo še največ svojih zapornikov, obsodili morebitno vnovično uvedbo smrtne kazni v Turčiji. Kaže, da so kitajski politiki bolj konsistentni od evropskih, da so si zapomnili nekatere izmed 2500 let starih modrosti utemeljitelja kitajske daoizmične tradicije Laozija, in se ne oglašajo, ko vedo, da je bolje biti tiho.

Ali ne bi bilo grozljivo, če bi Turčija na smrt obsodila vsakega stotega od 7543 ljudi, priprtih zaradi domnevnega sodelovanja v poskusu puča? Seveda bi bilo. Še sreča, da članice EU in ZDA niso kot Turčija. Nova britanska premierka Theresa May je, na primer, dobila podporo spodnjega doma britanskega parlamenta šele takrat, ko je pritrdilno odgovorila na vprašanje nekega škotskega poslanca, ali bi bila pripravljena uporabiti orožje, s katerim je mogoče ubiti 100.000 ljudi. Pojasnila je, da je temeljni namen »sistema za odvračanje nevarnosti« prav v tem, da naši sovražniki vedo, da smo ga kadar koli pripravljeni uporabiti. Zato, ker je jedrska grožnja vse večja, je poudarila Mayeva, se bo njena vlada nemudoma lotila prenove vojaškega jedrskega programa oziroma bo štiri zastarele podmornice z jedrskim raketnim sistemom trident (na vsaki je 40 jedrskih konic) čim prej nadomestila z novimi. Kar bo Veliko Britanijo stalo več kot 40 milijard evrov. 

Deli s prijatelji