K poplavi šarlatanskih zdravstvenih nasvetov, ki smo jim v teh časih lahko priče na vsakem koraku, bom dodal še jaz nekaj svojih. Kot vsi šarlatani se namreč tudi sam počutim povsem kompetentnega za razglabljanje o zdravstvenih problemih, saj je to ena najstarejših in bržkone najpreprostejših strok. Na koncu itak vsi umremo, ali vsaj skoraj vsi, tako da se človeku, ki pametuje o teh stvareh, kakšne velike blamaže pravzaprav ni treba bati. Mnenja o zdravih in nezdravih stvareh so si, četudi utišaš vse vrače, domače packače, čarovnice, mazilke, mistične zdravilke in sploh vsakovrstne mazače, tako diametralno nasprotujoča, da kar koli že kakšen zdravstveno navdihnjen specialist zmodruje, bržkone dobi precej zvestih podpornikov.
Tudi zgodovina nas uči, da je veda o zdravem življenju samo ena podpanoga veliko večje panoge, ki se imenuje moda. Tako na primer dandanes trumoma umirajo tisti, ki so desetletja mukoma, vendar zdravo in veliko džogirali. Novodobni menedžerji razlagajo, da je za vsako srce število utripov pač omejeno, ko jih porabiš, jih porabiš. V senci velike evforije po vegetarijanski in veganski hrani pa se že razvija generacija, ki verjame, da je meso samo dobro reciklirana zelenjava, čemur je, mimogrede, težko oporekati, in postavlja nove standarde prehranjevanja.
Kakor koli, kompetentnega za dajanje nasvetov o zdravem načinu življenja se počutim še posebno iz vsaj dveh razlogov. Prvi je ta, da dejansko nisem bil bolan že vsaj dvajset let. Ne vem, kaj so prehladi, gripe, angine, bog ne daj kaj hujšega. Zadnji antibiotik sem pojedel leta 2004 na Floridi, a še tega bolj preventivno. Drugi razlog je dejstvo, da so se moje kile v poznih najstniških letih vkopale na pozicijo devetdeset in tam ostale dosedanjih 25 let. Še vedno nosim vsaj tri pare kavbojk iz srednje šole. Jebeš zdravje, ubiti bi ga morala modna policija, bo rekla večina, vendar to je že druga zgodba.
In če sedaj brihtno analiziram razlike med menoj in lepim številom precej bolehnih prijateljev, bi sklepe lahko strnil v kar nekaj ugotovitev. Na prvo mesto bi uvrstil temperaturo prostorov, v katerih živimo in delamo. Kamor koli pridem, bodisi v stanovanje bodisi pisarno, najprej pomislim, da je to skrita kamera. Kdo, hudiča, bi rad, da se tukaj slečem? Ljudje namreč živijo in delajo na petindvajsetih stopinjah in več. Zakaj to ni zdravo, naj razlaga kdo, ki se na to spozna, dejstvo je, da višje temperature, ko ima družina doma, bolj je bolehna. V pisarnah je zadeva malce zamegljena, saj je treba ločeno opazovati zasebni in javni sektor. Slednji je namreč statistično, najbrž zaradi stresa, boleznim podvržen veliko bolj. Če to upoštevaš in koleriraš s temperaturo, dobiš podobne rezultate.
Druga stvar je zloraba alkohola. Ljudje se ga radi enkrat do dvakrat na teden nabutajo, vmes pa abstinirajo. Alkohol je vendar antiseptik, ki ga je treba jemati redno in v manjših količinah. Enega kratkega zjutraj, dva opoldne in recimo tri zvečer. Ne pa da bakterije pobijamo le enkrat na teden, in to s količino, ki zraven pobije še milijone zdravih celic. Predlagani način antiseptiranja ima tudi stranski učinek. Pozitivnega. Je edini znani način, da boste lahko pili zares dolgo. Desetletja in desetletja.
Na tretje mesto bi uvrstil seksualno neaktivnost povprečnega petdesetletnika. O tem sem že pisal, tu zmanjkuje prostora, lahko pa bi prišel do dvainsedemdeset. Qrc, kako lahko je biti pameten, če si zdrav. Memorizirajte!