LJUBLJANA, ZAGREB – Da slovenski politiki, še posebno, kajpak, zdajšnji vladni koaliciji, nazadnje tako ali tako ne bo preostalo nič drugega, kot da se burno in bučno veseli imenovanja obeh manjkajočih članov haaškega arbitražnega razsodišča za slovensko-hrvaško mejo, je bilo jasno že vnaprej. Silno (neutemeljeno in pretirano) navdušenje nad tem, da je sestava tribunala, ki naj bi zdaj »samo še dokončno določil potek meje med Slovenijo in Hrvaško«, kljub vsem zapletom znova popolna, je bilo na koncu koncev tudi edini način za to, da bi pozabili na bolečo mednarodno blamažo (na škandal Drenikgate oziroma na afero Pirangate) ter odgovornost posameznikov zanjo preprosto pometli pod preprogo.
Resnici na ljubo, razsodišče bo zdaj najprej skrbno proučilo stališča in argumente obeh strani, zlasti povsem nedvoumno namero Hrvaške, da odstopi od zlorabljenega arbitražnega sporazuma, ter nazadnje o (takšni ali drugačni) nadaljnji usodi arbitražnega postopka odločilo najpozneje do sredine prihodnjega meseca. Ali se bo nazadnje vse skupaj končalo v obojestransko (v naše in tudi v hrvaško) zadovoljstvo, v tem hipu ne bi mogla prerokovati niti Ciganka, še vedno pa se lahko zgodi, da arbitražno sodišče nazadnje (čez pol leta ali celo šele čez eno leto) ponudi takšno končno rešitev, ki bo po hrvaških parlamentarnih volitvah (ko bo Hrvaška dobila drugo, drugačno in predvsem bolj evropsko vlado) sprejemljiva za obe strani v sporu. Ja, tudi to bi se lahko zgodilo. Na sončni strani Alp pa naj bi v tem času predvsem poskušali pozabiti, kako amatersko sta svojčas na vse pretege hvaljena slovenska strokovnjaka (dr. Jernej Sekolec, ki ga je za člana arbitražnega sodišča izbrala Slovenija, in agentka naše vlade mag. Simona Drenik) kršila arbitražna pravila ter se o Sekolčevi taktiki na zaupnih sejah arbitražnega sodišča usklajevala kar po telefonu.
Pilatovsko umivanje
Zgolj kalimerovsko kazanje s prstom na hrvaško obveščevalno službo, ki njunega početja ne bi mogla nikoli odkriti, če jima ne bi prisluškovala, našemu zunanjemu ministru Karlu Erjavcu (Erjavec je ves čas vedel, o čem se dogovarjata dr. Sekolec in mag. Drenikova ter kako) le še ni omogočilo, da bi si piarovsko, pardon, pilatovsko umil roke, imenovanje manjkajočih članov arbitražnega razsodišča pa naj bi to vendarle mu. Točno, minister Erjavec je bil med prvimi, ki so v imenu Slovenije navdušeno razglašali, kako zelo smo vsi skupaj (lahko) veseli, da je sestava razsodišča spet popolna, kar je povsem »v skladu z našimi pričakovanji«. Mar ni bilo v skladu s našimi pričakovanji že tisto, kar sta počela dr. Sekolec in mag. Drenikova?
Skratka, Norvežan Rolf Einar Fife in Švicar Nicolas Michel sta nasledila člana razsodišča na predlog Hrvaške oziroma Slovenije dr. Budislava Vukasa in Ronnyja Abrahama. Abrahama, ja, ne dr. Sekolca. Že nad Abrahamom je bila namreč po Sekolčevem za Slovenijo ponižujočem odstopu navdušena slovenska vlada, a je potem žal tudi on (že po nekaj dnevih) odstopil. Trditi, da Slovenija pravzaprav ni kršila sporazuma o arbitraži, saj je bil le arbiter, ki ga je imenovala slovenska vlada, odgovoren za dvom o svoji nepristranskosti, je najmanj skrajno sprenevedavo. V redu, vsa država Slovenija morda res ni ničesar kršila, toda niti Sekolec ni deloval zgolj kot nekakšen osamljeni beduin v puščavi: o vsem se je namreč usklajeval oziroma dogovarjal z agentko slovenske vlade. Prav tako ne drži, da se je Cerarjeva vlada v skladu z arbitražnim sporazumom in izbirnimi pravili stalnega arbitražnega sodišča pravilno odločila za Sekolčevo zamenjavo. Dr. Sekolec je sam odstopil. A zakaj bi bili zmeraj tako nezaupljivi? Mar mag. Drenikova, dr. Sekolec ali, ne nazadnje, minister Erjavec in njegov šef, premier dr. Miro Cerar, nimajo pravice do vsaj še ene priložnosti ter včeraj, jutri ali čez nekaj mesecev do naslednje dobro plačane funkcije. Še sploh če verjamemo, da so nam vse zdajšnje zagate v zvezi z arbitražo »kljub izrecni dobrohotnosti slovenske vlade« zakuhali Hrvati. Če so že oni krivi, ne moremo biti sočasno še mi.
Ali ni arbitraža, kot opozarja predsednik vladnega SD mag. Dejan Židan, edina prava alternativa politiki zvijač in izsiljevanja? Mogoče res, tako kot po prepričanju premierja Cerarja prav vse ključne države v EU vedo in razumejo, da je bil enostranski odstop Hrvaške od arbitražnega sporazuma neveljaven in škodljiv.
So Drenikovo še nagradili? Še nečesa ne kaže ne prezreti ne pozabiti: nekdanjo agentko slovenske vlade v arbitražnem postopku mag. Simono Drenik so nedavno z zunanjega ministrstva celo nagradno premestili na ministrstvo za pravosodje. Zakaj nagradno? Ker naj bi jo na pravosodno ministrstvo prerazporedili le zaradi tamkajšnjih strokovno zahtevnih delovnih potreb. Tudi ekipi pravosodnega ministra mag. Gorana Klemenčiča naj bi namreč Drenikova odslej poskušala pomagati, kot ji je uspelo že ekipi zunanjega ministra Karla Erjavca. Kot zelo radi poudarjajo naši politiki: odličen kadrovski potencial je v majhni Sloveniji pač omejen. Ga je pa očitno dovolj za nadaljevanje negativne selekcije. |