Gregor Virant je sebi in svoji družini po prijateljskih zvezah uredil cenejše letalske vozovnice, ampak to se mu ne zdi sporno, ker takrat ni bil javni funkcionar. Kot privatnik pa je lahko malo manj moralen.
Poslanka SD Andreja Černak Meglič je za primer, da je delo na črno problem v Sloveniji, dala kar sebe. Priznala je, da svojo čistilko plačuje na roko. Javno je priznala svojo moralno šibkost. Ne vem, kaj je s tem hotela povedati. Da je tudi samo ona krvava pod kožo in naj se ji, ker se je posula s pepelom, pol oprosti? Ali pa je dosegla razsvetljenje in bo, potem ko bo plačala kazen, 208 evrov (verjetno polovičko), zaživela brezpogojno pošteno življenje, s katerim bo svetal zgled sodržavljanom?
Slovenski politiki bi zlahka nastopali v humoristični seriji sprenevedavih oportunistov, eni kradejo na veliko, vsi pa goljufajo na majhno, čeprav jim sploh ne bi bilo treba – Virant je s tistimi famoznimi predavanji zaslužil dovolj za karte v prvem razredu po polni ceni, Černak Megličeva pa bi za pomočnico tudi lahko odštela nekaj drobiža več. Ampak ne, če se da dobiti ceneje, pa dajmo!
Če ukradeš milijon evrov ali pa 1 evro, ni razlike. Tat si in pika. Sploh, ker se v Sloveniji tisti, ki ukrade milijon, z njim potuhne in uživa, tisti, ki je izmaknil 1 evro, pa to ponovi še milijonkrat. Na koncu so vsi enaki.
Tretja persona v slovenski politični burleski prejšnjega tedna je pa še kar naprej Boris Štefanec, ki se ga zdaj najbolj otepa Borut Pahor, tisti torej, ki ga je imenoval na čelo protikorupcijske komisije. Seveda je jasno, da bi morala odstopiti oba, Pahor in Štefanec.
Ko gledam tole parado domačih političnih kekcev, me najbolj boli, ker je politika tako zelo prepletena z gospodarstvom. Če bi ekonomijo furali tisti, ki se nanjo spoznajo, bi prav rad gledal parlamentarne stand up komike, takole, za večerno sprostitev. Tako pa lahko le upam, da bodo vsi vpleteni nekoč dobili enosmerne letalske vozovnice s popustom. Zaradi mene v Frankfurt ali pa Peking.
