Eno žlico kupiš, tri dobiš

Že ob svitu proti Ribnici romajo trume duš in se zgrinjajo med vsemogočo ikonografijo. Mnogi že pred uradnim začetkom sejemskega direndaja segajo v žep in se ne vedoč prepustijo barantanju, ki ga znajo ravno na ta dan v izvirni krajevni govorici tako sočno izustiti le potujoči prodajalci, po ribniško zdumarji. »Eno žlico kupiš, tri dobiš, znesek pa … ja, tri evre s popustom,« je sila zgovoren mlajši premetaval izračun in k nakupu nagovarjal druščino iz Primorske.

Tokratni že 42. sejemski dan se je uradno začel s povorko po Škrabčevem trgu, ki je bila taka kot lani, saj so imeli poleg domačega pihalnega orkestra, narodnih noš in krošnjarjev Urbanov pravico do mimohoda le lončarji in suhorobarji. Na vozovih s konjsko vprego sta lončarja Jakob Nosan in Janez Bojc gnetla glino, Franc Jaklič pa je neutrudno hoblal deščice. Ročni prikaz izdelovanja tradicionalnih izdelkov iz lesa in gline je obiskovalce še posebno pritegnil. Ribniški župan Jože Levstek je po pozdravnem nagovoru Jožeta Zakrajška, predsednika Turističnega društva Ribnica, tudi tokrat izčrpno osvetlil zgodovino v slovenskem prostoru edinstvene obrti. »Če ga ne bi bilo, bi si morali ribniški sejem preprosto izmisliti,« je poudaril Levstek. Slavnostni govorec Jože Tanko, ki je sejem odprl, je izpostavil pridnost rok in bistrost uma ribniškega človeka že iz časov, ko jih je dunajska cesarica odvezala plačila davkov za izdelke iz lesa, ki so bili ročno narejeni doma.

Stojnic je bilo tokrat manj kot lani, in sicer okoli 400, od tega so na 50 prikazovali stare ročne obrti z območja, kjer sta doma suha roba in lončarstvo, rokodelci iz vse Slovenije z umetno in domačo obrtjo (hkrati je potekal 18. rokodelski festival) pa so se predstavljali na 40 stojnicah, kot je dejal Marko Modrej, član organizacijskega odbora TD Ribnica, in dodal, da so po 40. sejmu iz ponudbe izrinili vsemogočo šaro, namesto nje pa dali možnost razstavljavcem domačih stvaritev. In teh je vsako leto več.
»Ne bom rekel, da roba ne gre v denar, a veliko manj kot nekoč. Žal biološka ura neusmiljeno redči naše vrste; ročnih izdelovalcev domače obrti je vse manj,« je potarnal Andrej Mihelič iz Sodražice, ki ima na križu petdeset suhorobarskih let. »Nas, ki znamo narediti obode, sita in rešeta, je le še pol ducata. Tradicionalno proizvodnjo je izrinila strojna. Preprosto se ne izplača več. Država enako pobere od ročnega in strojnega izdelka. Tako pač je.«

Tudi 80-letni pletar Florjan Kastelic iz Dolenjskih Toplic meni tako: »Lepo je videti množico na sejmu, a se mi zdi, da bo z osipom ročnega prikaza obrti prireditev izgubila žlahtnost. Sicer ne bom odklonil povabila na udeležbo, a me izdajajo noge, peša mi vid, za prevoz moram koga najeti. Kaj pa vem, morda je to moj zadnji ribniški sejem,« je ugibal mojster ročnih obrti.