Eno leto po požaru
 še vedno le pogorišče

RAKA – »Tam gori ni ostalo nič. Še v kleti je vse plesnivo. Ne veš, kje bi začel in končal, ker je tukaj en velik kup stvari, ki bi jih bilo treba obnoviti, ampak nimam denarja. Ko bi imela vsaj službo,« o stanju svoje hiše na Lomnem 7 pri Velikem Trnu, ki jo je požar uničil do tal, in finančni stiski družine pripoveduje 27-letna Mojca Pavlin. Spomin na lanski januar, ko jih je po prihodu s kolin čakala v ognjene zublje zavita domača hiša, je, kot pripoveduje Pavlinova, še vedno živ. »V hiši je bila ena dotrajana kmečka krušna peč, ki bi jo morali spomladi obnoviti. Poleg nje je stala iverna omara in tako se je verjetno zanetil požar. Ko je to enkrat les potegnil na sebe, je bilo konec. Prišli smo tja in zdelo se nam je čudno, zakaj je bila taka tema v hiši. Oče je šel odklenit vrata, in ko jih je odprl, ga je vrglo v škarpo pet metrov po zraku. Trimetrski ogenj je začel zaradi vdora kisika bruhati skozi vrata. Takoj sem klicala gasilce, a ko so prišli, je bila že cela streha v plamenih,« se spominja 27-letnica. V nekaj minutah je štiričlanska družina, ki jo poleg nje sestavljajo še njen partner Andrej Žnidaršič, njun sin Kristjan in Mojčin oče Franc, ostala brez strehe nad glavo.

Denar zapravljajo za sodišče

Družina Pavlin-Žnidaršič je doživela velik šok, saj so morali na hitro najti novo domovanje in začasno so se preselili k Andrejevi družini v Močvirju pri Bučki. A tam niso bili dolgo, saj so se čez nekaj mesecev kot najemniki preselili v hišo v kraju Raka, kjer vztrajajo še danes. Pavlinova, ki je v zdaj pogoreli hiši na povsem odročnem kraju tudi preživela otroštvo, si je vseskozi prizadevala za to, da bi jo počasi začeli obnavljali, tako da bi se lahko tja spet kmalu preselili. A jim vse do danes, kljub neizmernemu optimizmu, ki ga izžareva, in njeni veliki želji, ni uspelo. Že več kot eno leto poteka zapuščinski postopek na sodišču, saj ena izmed njenih nekrvnih sorodnic zahteva tričetrtinski delež požgane hiše. »Če bi se to končalo, bi mi lahko obnovili hišo. Če te delitve ni, je ne moreš podreti in obnoviti. V primeru, da bi jo še obnovili, bi ona še vedno imela tri četrtine, ne glede na to, da smo mi tam že več kot trideset let. Ko sem bila še majhna punčka, je bila to ena stara kamnita hiša, kjer je skozi zidove pihal veter. Kljub vsem pričam, fotografijam o tem, kakšno je bilo stanje pred 30 leti, ko smo se preselili, za sodišče to nima pomena. Ne zanima ga, če je ena družina brez strehe nad glavo,« razočarano dodaja sogovornica, ki se ji občasno v naročju pridruži triletni sin Kristjan. V vsem tem času je že za sodišče morala zmetati veliko denarja, s katerim pa so zadnje mesece zelo na tesnem.

Želi si kakršno koli delo

Vse bi družina še nekako zmogla, če ne bi tako Mojca kot Andrej ostala brez službe. Prve mesece po požaru je, kot razlaga sogovornica, še nekako šlo, saj je vseskozi aktivno iskala službo in jo za nekaj časa našla tudi v novomeški bolnišnici, kjer je delala kot medicinska sestra. Konec lanskega leta pa se je spet znašla na zavodu za zaposlovanje. »Poizkusila sem vse mogoče. Zdaj razmišljam, ali bi se spravila v kakšno obrt. Sprašujem se, kaj bi še lahko naredila, da bi prišla do službe. Konec koncev se hoče človek sam spraviti iz težav, ne pa da prosiš miloščino od ljudi, da ti pomagajo. To je grozno,« pravi in dodaja, da bi sprejela katero koli delo, samo da bi lahko delala in zaslužila denar.

Brez zaposlitve je tudi njen partner Andrej, sicer zidar po poklicu. Edini, ki prinese nekaj denarja, je zdaj oče. Slednji se je na srečo, kot pravi Mojca, pred kratkim upokojil in vsak mesec prejema pokojnino. Ker je finančna stiska vse hujša – za poplačilo dolgov bo Mojca kmalu prodala svoj avto, se je obrnila tudi na center na socialno delo, kjer pa so ji svetovali, naj proda gozd, ki ga je podedovala po stricu. »Povedala sem jim, da imam gozd, a da na račun tega nimam nobenega dohodka. Tudi sekati ne morem, ker imam po stricu dolg, ki ga moram plačevati, in tudi tam imam vsak mesec za 100 evrov terjatev. Borimo se vsak po svoje. Tudi za zidarje ni dela. Tega ne morem razložiti niti svojim prijateljem: tisti, ki imajo, revščine ne razumejo,« dodaja.

Treba se je boriti

K sreči so se lahko naselili v hišo, kjer zdaj živijo in kjer lahko tudi sami pridelajo nekaj hrane. Njihova želja je še vedno, da bi nekoč spet zaživeli v stari hiši, na kateri je požar povzročil za 30.000 evrov škode. Kot še pravi Pavlinova, bi, če bi si našla delo, lahko razmišljala tudi o najetju kredita, česar pa zdaj ne more. Zaveda se, da bi bilo treba poleg nakupa materiala in notranje opreme veliko denarja porabiti tudi za dovoljenja. »Če si ti v enem takšnem postopku, kot smo mi, ne moreš ne tja ne sem. Eno leto je naokoli in vse propada in se zarašča,« pravi in se hkrati zahvaljuje vsem tistim posameznikom, ki so ji priskočili na pomoč in družini pomagali po najboljših močeh. Družina puške medtem še vedno ni vrgla v koruzo, saj si je na Velikem Trnu že ogledovala starejšo hiško in zdaj se z njenim lastnikom dogovarjajo o tem, ali bi jo bilo mogoče na kakšen način odkupiti. Kljub takšnim in drugačnim težavam bo Mojčin glavni življenjski moto še vedno ostal, da se je treba boriti: »Jaz se borim in se trudim. Še lepše bi bilo, če bi mi kdo lahko pomagal.«