Eno dopoldne za pehar, dan pa za košaro, cekar

MORAVČE – Zima je bila na podeželju vedno čas, ko so si kmetje popravljali grablje, motike, sekire, lopate in drugo orodje, ki so ga potrebovali pri delu.

»Danes se seveda kmetuje drugače, strojno, a motika je za vrt in opravke okoli hiše nenadomestljiva,« pravi Branka Bizjan, predsednica Društva rokodelcev iz Moravč.

»Popravljali so košare, koše in peharje, če so bili preveč izrabljeni, so jih zakurili v krušni peči in naredili nove.« Košare danes vidimo pri hiši bolj za okras, čeprav so izjemno uporabne za pobiranje sadja, zelenjave. »Če je dež, voda odteče in se hitro posušijo.«

Kot vedo povedati starejši, je na vsaki domačiji nekdo znal plesti. »Malo bolj podjetni so jih napletli več in prodajali po sejmih.«

Mala specialnost so bili slamnati peharji, ki so jih gospodinje potrebovale pri peki kruha.

Delavnica v brunarici

Sicer so imeli ob potokih v ta namen nasajene vrbe, ki so služile tako za pletarski material kot za privezovanje trte v vinogradu. Poleg vrbe so seveda uporabljali univerzalno lesko, pa srobot, ki se ga spomnimo iz otroštva, saj smo z njim prvič okusili, kaj je kajenje.

Tokrat smo v Tuštanju obiskali pletarsko delavnico, ki jo je v brunarici Društva krajanov Zgornjega in Spodnjega Tuštanja že četrto leto zapored vodil Iztok Urbanija, mojster pletar, ki se je izdelovanja košar, cajn in peharjev naučil od staršev.

Tokrat se je delavnice udeležilo 12 tečajnikov, ki so se želeli naučiti samostojno izdelati cajno, za kar je treba biti potrpežljiv.

Kot nam je pojasnila Bizjanova, so material nabrali že jeseni. Urbanija je rokodelce za uvod popeljal ob reki Rači in bližnjih gozdičkih, kjer so spoznavali vrbovo šibje, les leske, gabra, doba, breze...

Tečajnikom je pojasnil celoten proces pletarske obrti, ki je nekoč na kmetijah živela v ritmu letnih časov. V januarju so začeli delavnice v brunarici, kjer jim je Urbanija povedal nekaj o zgodovini pletarstva, nato pa razkazal, kakšno orodje bodo potrebovali.

Klešče in nožič

Pa povejmo še mi, da za pletarjenje potrebujemo leskove vitre, srobot, lepo ovijalno žico, žepni nožič in klešče. Do neke mere je uporaben tudi olfa nož, vendar ne ceneni plastičen, ampak tisti s konkretnim, trdim ročajem. Najbolje je, da imamo pri roki oba.

Na delavnici pri mojstru Urbaniji so začeli izdelovati kmečko košaro. Iz lesene deske so izrezali dno košare in natančno označili pozicijo lukenj za količke in ročaj.

V pripravljene luknje so dali količke ali stojke, kot rečejo, nato še ročaj in začelo se je pletenje.

»Lepo so vijugali med količki, dokler niso prišli do želene višine,« smeje pove Bizjanova, ki se spominja pletenja iz otroštva.

Pletenja se človek hitro nauči, a izdelati lepo košaro ali cajno, za to so potrebna leta izkušenj.

Mentor Iztok je prav zato vsakemu pokazal, kako se zaključi oziroma zarobi košaro.

Ene roke so bile bolj natančne, druge manj. A ne glede na to so se vsi po vrsti razveselili svojega prvega izdelka.

V drugem delu delavnice so poskusili izdelati pehar iz trave. Nabrano travo so najprej poškropili z vodo in jo skozi priročno cevko potiskali naprej, na drugi strani pa jo šivali z vitricami ali malo debelejšo vrvico. Najprej v krogu, nato so pehar dvigali v višino.

Pletarstvo je še živo

Pred drugo svetovno vojno in celo po njej smo imeli na Ptuju in v Radovljici pletarske šole. Pletarstvo je bilo zelo razvito. Pred 12 leti nam je pletarka Tončka Jemec iz Petelinj v Litijski dolini priznala, da je med vojno kot dekle kar dobro zaslužila s pletenjem košar, saj so Nemci vse odkupili za dober denar in odpeljali domov. Ni treba poudarjati, da v Avstriji, Švici, Nemčiji tudi danes zelo cenijo ročno delo, pri nas pa bi od tega težko živeli.

Etnolog dr. Janez Bogataj je pred časom povedal, da je pletarskega znanja še dovolj: »Morda celo največ med tradicionalnimi domačimi obrtmi. Po drugi strani se ni nihče lotil tehnološko razvitega pletarjenja, da bi denimo na stroj obdelal vitre. V tem pogledu smo ostali muzej, saj se vse dogaja na kolenih, kot nekoč.« Kar je lepo videti na sejmih, a to počnejo praviloma starejši, ki imajo čas, ali mlajši navdušenci, ki imajo zagotovljen vir denarja drugje.

Jemčeva nam je zaupala, da za pletenje cekra potrebuje en dan, peharček pa ji vzame eno dopoldne. Bizjanova nam je potrdila, da za pletenje peharja potrebujemo šest ur, cena na trgu pa je sramotna: »Prodate ga lahko za pet evrov. Če nastavite višjo ceno, vas bodo že čudno gledali.«

Slovenijo kot državo za rokodelce in domače umetnike, ki ohranjajo tradicijo, prav malo briga. Nad dediščino bdijo zanesenjaki v rokodelskih društvih. V Tuštanju pri Moravčah bo tako 1. maja tradicionalno srečanje rokodelcev.