LJUBLJANA – Ko državljan sliši ali prebere, da je predsednik vlade dr. Miro Cerar mlajši včeraj na slavnostnem odprtju vseslovenskega medgeneracijskega projekta pod imenom Simbioza giba, v okviru katerega bodo številni starejši državljani naše države spoznavali nove športe in se (skupaj z mladimi) udeleževali različnih zanje zanimivih telesnih vadb – projekt bo potekal vse do 19. oktobra –, navzoče udeležence nagovoril celo kot častni pokrovitelj in se jim potem (skupaj s predsednikom državnega sveta Mitjo Bervarjem) pridružil celo na krajšem pohodu od ljubljanskega Novega trga proti trnovski plaži, je najbrž vesel, da se slovenska politična elita zaveda, kaj so v tem hipu zanjo najpomembnejše prioritete. Ne, ne gre samo za dr. Cerarja in Bervarja; predsednik republike Borut Pahor je namreč že predvčerajšnjim na ljubljanski fakulteti za šport o Simbiozi giba navdušeno dejal: »Začenja se nekaj dobrega, nekaj lepega, nekaj, kar nas združuje.«
Kako naj ob takšnih in podobnih za Slovenijo in Slovence pomembnih projektih človek sploh razmišlja o pobudah, ki jih sprožajo zunajparlamentarne politične stranke ali društva, denimo o tem, kako sta društvo Davkoplačevalci se ne damo in stranka Krščanski socialisti Slovenije (KSS), ki jo vodi nekdanji poslanec Andrej Magajna, Komisiji za preprečevanje korupcije prav tako predvčerajšnjim zaradi suma korupcije, konflikta interesov in zlorabe pooblastil vročila prijavo zoper premierja Cerarja? V redu, Magajna res ni kdorsibodi. Ko je zdajšnji predsednik države vodil slovensko vlado, je bil Magajna, kot rečeno, poslanec njegove, največje poslanske skupine. Poleg tega Magajna in Vili Kovačič iz omenjenega društva izrecno opozarjata, da se je Slovenija znašla v absurdnih političnih razmerah, za katere je žal na eni strani značilno moraliziranje o novi politični kulturi, etiki in demokraciji, na drugi pa drugačno, celo nasprotno početje. Kaj pa ju je tako zelo zmotilo? Ne moreta, pravita, razumeti, kako se je lahko dr. Cerar, ko je utemeljeval, zakaj se je pravzaprav odločil, da bo prav članico ožjega vodstva svoje stranke mag. Violeto Bulc koalicijskim partnericam ponudil za novo kandidatko za evropsko komisarko, skliceval predvsem na to, da je podpredsednica njegove vlade – čeprav je to bila komaj 14 dni – ter na njene velike zasluge za ustanovitev SMC oziroma njeno sodelovanje pri pisanju programa SMC. Magajna in Kovačič verjameta, da je v demokraciji pač najpomembnejša procedura, saj če te ni, ni niti demokracije: »Zlorabe je treba obsojati ne glede na to, kdo jih je zagrešil ali bi jih zagrešil!« Prav zaradi tega sta se Magajna in Kovačič menda odločila, da bosta z vsebino svoje prijave seznanila tudi evropske poslance: »Iz kabineta predsednika vlade je prek medijev prišel zgolj skop odgovor, da vse naše očitke zavračajo. Takšen odgovor pomeni tiščanje glave v pesek pred navedbami, ki jih je predsednik vlade sam izrekel v javnosti.«
Poslovnik pa res to omogoča Andrej Magajna in Vili Kovačič sta zgrožena, da je vlada mag. Violeto Bulc določila za novo kandidatko za evropsko komisarko tako, kot jo je. Vlada je namreč na dopisni seji odločala, ali naj Bulčevo potrdi kot kandidatko za komisarko: za Bulčevo je glasovalo šest članov vlade, proti pa zgolj sedem. Sedem ministrov je hkrati predlagalo sklic redne seje vlade, a se je dr. Miro Cerar odločil »za podaljšanje dopisne seje do končne odločitve«, kar pa je (po poslovniku vlade!) pomenilo, da je takšna večina članov vlade podprla kandidaturo Bulčeve. |
