Deževnega poletja je že pol mimo, tisti, ki še imajo službo in dohodke, da si lahko privoščijo morje ali počitnice v termah, so tam že bili ali bodo šli te dni. Množica Slovenk in Slovencev se je ali se bo odpravila letovat na Hrvaško, največ v Istro. Nekateri, tisti iz zgornjega in srednjega socialnega razreda, hodijo tja že mnogo let v svoje počitniške vile, hiše in hišice, seveda ob slovenskem in predvsem hrvaškem morju. Spet tretji so v Istro odšli živet za stalno.
Kdo vse ima hišo ali stanovanje v Portorožu, Piranu in Luciji, še policija ne ve, najbolj luksuzen je dvorec bržkone največjega slovenskega pravega podjetnika Vladimirja Poliča in njegovih sinov Petra ter Denisa v bližini hotela Emona.
Vile, posestva in hiše imajo na gričkih nad Lucijo in Sečovljami tudi nekateri naši bivši in aktualni politiki. V Padni, vasici nad dolino Dragonje, denimo padli evropski poslanec Zoran Thaler, ki pa zdaj podobno kot Janez Janša in še nekateri biva na drugem naslovu: odprtem oddelku zapora Dob v Puščavi.
V Padni vsako leto kak mesec prebiva tudi avstralski pisatelj, pesnik in prevajalec David Brooks, že skoraj desetletje je povezan s slovensko Istro. Skupaj s pesnikom, esejistom in prevajalcem, 81-letnim Bertom Pribcem, enim najvidnejših književnih ustvarjalcev slovenske diaspore – po njegovi zaslugi so v našem jeziku zaživeli drobci avstralske poezije, ki po 40-letnem bivanju v Avstraliji zdaj živi v Padni –, je Brooks opravil pomembno prevajalsko nalogo. Med svojim obiskom pri Pribcu 2003. je spoznal ljubezen svojega življenja Tejo Pribac. Predstavil mu jo je Bert, ki pa s Tejo ni prav nič v sorodu, na tistem koncu menda skoraj v vsaki drugi hiši živijo Pribaci. Prevajalka Teja, ki je tudi pevka, se poglobljeno ukvarja še z rastlinstvom, živalstvom in geografijo povsem drugačnega sveta, toliko drugačnega, kot je za Brooksa Slovenija, čeprav pravi, da ga kraški svet Istre spominja na domačo avstralsko pokrajino. David in Teja sicer večino leta preživita v Avstraliji, kjer imata v bližini Sydneyja v slovitem narodnem parku Blue Mountains posestvo.
V Seči, v sijajno obnovljeni stari istrski hiši nad solinami, je, razpet med oljkami in urbano Ljubljano, vse do smrti leta 2011 živel pesnik Tone Pavček. Zdaj na posestvu, ki sta ga z možem kupila pred 40 leti, živi žena Marija. Tam je njegova delovna soba, iz njune spalnice je čudovit razgled na soline.
Pri hotelirki Sabini na Dunaju Nekateri Slovenci pa radi skočijo do kozmopolitskega Dunaja; je že tako, da nas je nekdanja skupna cesarsko-kraljeva prestolnica od nekdaj privlačila, pa če to priznamo ali ne. Tako je sedem stricev v najlepših moških letih, kajpak prijateljev, te dni obiskalo velemesto ob modri Donavi. Gostila jih je tam živeča hči enega od njih, Petra Popoviča, hotelirka Sabina Sečnik. Poleg Belokranjca Popoviča, upokojenega direktorja nekoč velike Agrotehnike Grude, zdaj ljubiteljskega vinarja, ki mu ni para, so bili na Dunaju še Rudi Zupan, upokojeni republiški prometni inšpektor, njega dni strah in trepet avtoprevoznikov, Stine Vardjan, nekoč znani televizijec, pozneje trgovec s papirjem, oče zdajšnjega dopisnika RTV Slovenija iz Hrvaške, Vanje, Franc Zavodnik, znani ljubljanski mizar, njegova velika ljubezen je košarkarski klub Helios, podjetnik Milenko Katanič, ki sliši na ime Katka, trajnožareča košarkarska legenda Ivo Daneu in Oto Giacomelli, novinar in skakalni guru. Na čelu kar treh hotelov s skupno 605 posteljami je Sabina, tako da so ljubljanski fantje s pohajanj po Dunaju zvečer imeli kje spočiti svoja utrujena telesca. Silno sposobna gospa je poročena z Dragom Sečnikom, dolgoletnim direktorjem Kompasa Avstrija, njun ponos je hčerka Lora. Tudi ona je začela pri Kompasu, najprej v Budimpešti, potem na Dunaju, vmes, ko se je Slovenija vključevala v EU, sodelovala z vlado, kot vodja sektorja za informiranje na zunanjem ministrstvu. |
Njen sosed, ki je hišo kupil pred leti, jo obnovil in zdaj tam z ženo Neno preživi večino časa, je stari industrialec iz Zagorja, kot je sam sebe, ko je bil še aktiven, imenoval dolgoletni direktor Svee Miro Štrajhar. Nekdanji zasavski paradni konj Svea, znana zlasti po imenitnih kuhinjah, se je po njegovem odhodu v pokoj in na morje potopila. Decembra lani je šla po 65 letih v stečaj, kar je Štrajharja neizmerno razžalostilo in ga ne bo prenehalo boleti nikdar.
Pravzaprav je savudrijska obala Piranskega zaliva že več desetletij slovenska, saj lahko v Kanegri, Lauri, na Crvenem Vrhu, v Alberih in Savudriji, to so naselja ob morju, na prste ene roke preštejete počitniške hiše, ki niso v lasti Slovencev, če izvzamemo luksuzno hotelsko naselje Kempinski, kjer pa je tudi imela, resda v negativnem smislu, prste vmes kopica zdaj kriminaliziranih slovenskih tičev obeh spolov. Andrej Oblak je tesno povezan z domala vsemi pomembnejšimi igralci v zgodbi Kempinski, prav tako tudi njegov oče Miro Oblak, vplivni avstrijsko-slovenski poslovnež in idejni vodja hotelskega projekta Rezidencija Skyper, ki ga je financirala Hypo Alpe Adria Bank iz Celovca, gradil pa Vegrad s Hildo Tovšak na čelu. Zastopal je tudi podjetja iz Liechtensteina, ki jim je Vegrad v nepremičninskih poslih nakazoval milijone evrov. Oblakova sta bila čisto blizu najožjega kroga vodilnih v slovenskem Hypu: dolgoletnega prvega moža banke Božidarja Špana in njegovega naslednika Antona Romiha. Banka je na veliko odobravala gnile kredite in prekupčevala z zemljišči, tako da Posavcema, iz Planine pri Sevnici doma, tudi grozi zapor. Sicer pa se na golfu v Alberih da vsak dan videti koga od znanih slovenskih tajkunov, razen tistih, ki so, hvalabogu, v arestu.
Povsem druge sorte mož pa je Aleš Winkler, pravnik po izobrazbi, ki je nekoč delal v nepremičninski firmi v Ljubljani, potem pa pred dvanajstimi leti kupil 60 hektarjev neprehodne, bodičaste makije in šikare v hrvaški Istri in odšel z ženo Sašo, diplomirano psihologinjo, in hčerko Tito ter sinom Borom tja živet in delat. O kmetovanju ni imel pojma, da bi nekoč prej bogato posestvo očistil, je kupil – koze.
Na stanciji (posestvu) Kumparička v vasici Cokuni, kjer lahko slišite oddaljeno zvonjenje puljskih cerkva, zdaj koze, dvesto jih šteje Winklerjeva čreda, goji zato, da iz njihovega surovega (nepasteriziranega) mleka dela sir, za katerega se ne sliši le v Pulju, Ljubljani in Zagrebu, pa prek Jadrana v gurmanski Italiji in sirarski meki Franciji. Glas o njegovih kozjih sirih in drugih specialitetah sega do Manhattna, kjer v svojih restavracijah slavna chefinja Lidija Bastianich, v Pulju rojena potomka italijanskih ezulov, avtorica kuharskih knjig in televizijskih kuharskih oddaj, nastrgan kozji sir postreže na vrhu jedi kot posebno, redko in dragoceno začimbo.
