RIBČEV LAZ – Na območju Triglavskega narodnega parka je po različnih ocenah od štiristo do šeststo črnih gradenj. Ena od teh naj bi bila tudi hiška, ki je stisnjena v reber nad Bohinjskim jezerom, dom Darka Kuzmiča iz Prekmurja, ki že 30 let živi na Gorenjskem. Leta 1983 so ga odgovorni tovariši postavili za vodjo adaptacije doma Zveze socialistične mladine Slovenije v Bohinju, ki je bil zgrajen leta 1938 za semeniščnike Škofovih zavodov. Zadaj je bilo postavljenih enajst bungalovov, zgrajenih leta 1965. Pozneje je lahko ostal v službi v tem domu v Bohinju, le en bungalov si je moral izbrati in si ga sam urediti za bivanje. Odločil se je za hišico, ki je imela navijačeno hišno številko, saj je v njej včasih prebival nekdanji direktor mladinskega doma Vili Es, doma iz Dobrne. Stavba je bila za takratno zakonodajo legalna, brez obremenitev. Leta 1992 je vplačal tako imenovani Jazbinškov depozit, ki je bil namenjen tistim, ki niso imeli urejenih papirjev o gradnji: »To sem storil za vsak primer, saj nisem bil popolnoma prepričan, ali je moja hišica z vsemi papirji, in sem si rekel, da bodo odgovorni iz države in TNP že vedeli, kako in kaj. Vplačal sem ta prekleti depozit, in takrat se je začela moja kalvarija.«
Ne le da ima v rokah odločbo o rušenju hiške dva dni pred njegovim rojstnim dnevom, lani je postal svetovni fenomen: odklopili so mu električno energijo, čeprav je do izklopa vsakič poravnal vse obveznosti, plačal račune, elektriko pa je elektrodistributer potegnil v hiško še pred njegovo vselitvijo. Država oziroma njeni organi so bili vehementno neobzirni do malega človeka, saj se elektriko, ko se izreče odločba o rušenju, lahko izklopi dan pred rušitvijo, ne pa kot v Kuzmičevem primeru, že mesece in mesece prej.
Danes ima Darko v roki odločbo za rušenje. Do konca meseca ima čas porušiti zgradbo, ki je ni sam zgradil, ki je ni sam vpisal v zemljiško knjigo, do katere ni sam potegnil električnih vodov, je pa njegov edini dom, ki ga je vzdrževal in skrbel zanj. Če sam ne bo uklonil hrbta in podrl hiške, bodo prišli 5. novembra 2013 točno ob devetih pooblaščeni izvajalci in mu podrli dom. »Po Posočju, ki ga je prizadel potres, sem pomagal postavljati domove za prizadete, zdaj bom ostal sam brez strehe na glavo. Pred štirimi leti si je šolsko ministrstvo hotelo prisvojiti mojo hiško z neko odločbo, za katero niso imeli nobene podlage. No, ker ni uspelo njim, mi pa ministrstvo za infrastrukturo in prostor hiško zdaj ruši. Pa kdo je sploh normalen v tej državi?«
| Koliko jih bodo porušili? Zgodba, ki od lanskega poletja dviguje pritisk v Bohinju, sega v leto 2003. Takrat je začela veljati uredba o prostorskih ureditvenih pogojih za sanacijo degradiranega prostora na območju Triglavskega narodnega parka v občini Bohinj. Uredba bi morala biti javno predstavljena, slediti bi morala javna obravnava, a tega ni bilo in zato Bohinjci menijo, da je uredba neskladna z zakonodajo in da so odločbe o rušenju, izdane na podlagi uredbe iz leta 2003, sporne. Kljub temu so gradbeni stroji s pomočjo organov s pooblastili prišli na območje bohinjske občine in porušili več objektov, saj druga plat zgodbe, tista od pristojnih inšpekcijskih služb, o črnih gradnjah v Bohinju govori, da se je poostren inšpekcijski nadzor na območju TNP začel novembra 2010 tudi zaradi večkratnih pritožb občine Bohinj takratnemu ministru o nedelovanju in neukrepanju inšpekcije za okolje in prostor. Uredba, tako se je izvedelo pred dobrim letom, obravnava 58 nedovoljeno zgrajenih objektov, med njimi kar 52 počitniških hišic. Od tega po podatkih inšpektorata 44 objektov ni mogoče legalizirati, in sicer je treba 23 objektov odstraniti, 21 počitniških hišic pa je mogoče vrniti v prejšnje stanje, torej v različne pomožne kmetijske objekte. Zaradi podobne uredbe je na udaru tudi sosednja, blejska občina, kjer je sedem nedovoljeno zgrajenih objektov. Lani je občina Bohinj na ustavno sodišče naslovila zahtevo za ustavno presojo vladne uredbe, na podlagi katere inšpekcijske službe rušijo črne gradnje v TNP, vendar je presojo zavrnilo, ker je ocenilo, da občina nima pravnega interesa za sprožitev presoje. |
Kuzmič se boji, da se bo zaradi takšnih situacij, kot je njegova, slovenskemu narodu strgalo in bo oblast ugotovila, da ni nikjer več varna: »V mladinski dom, kjer sem bil upravnik, so hodili pit, jest in seksat. Vsi politično aktivni, tudi tisti, ki so se ob nastanku nove države prelevili iz rdečih v druge barve. Sam sem videl, da so hodili takšni in drugačni sem z ženskami in verjemite, to niso bile njihove žene. Koliko noči sem čistil za njimi bruhanje od pijančevanj... Pozabili so name, no, pa jaz nisem na njih. Veste, imam spomin in imam arhiv ter dokaze. Vsi bodo izvedeli marsikatero pikantnost smetane Slovenije, ko sem jim ponujal polno mizo pijače in jedače ter še kaj toplega v sobah, pa so danes name pozabili.«
Kuzmič je odločen: »Svojega doma sam ne bom porušil!« Torej ga bodo drugi? »Niti fizično niti realno ni izvedljivo, da bi hiško podrl in odpeljal ter se nekje nastanil. To ni vikend. To je moj dom. To je mojih trideset let življenja! Sem brez redne službe, imam velike probleme z nogo, ker me je pičil modras. Kam naj grem? Še tisto dostojanstvo, da imam streho nad glavo, še to mi bodo vzeli. Naj mi dajo primerno stanovanje kot poštenemu slovenskemu državljanu, ki je tako prejšnji kot tudi sedanji državi dal veliko. Ali je prav, da bom postal socialni problem? Moj moto bo postalo maščevanje, pa ne fizično. Noben odgovorni se ne bo upal sprehajati okoli svoje hiše, nihče ne bo šel v gostilno ali na javni prostor, ker tam bom jaz. Nimam orožja, nikoli nisem nikogar niti udaril, ampak verjemite mi, vsakega bo sram, ker me je spravil ob dom.« Darko nadaljuje: »Slovenec je priden, zajamra, ko je res izmozgan. Naj se veliki jebejo med sabo, malim ljudem pa naj pustijo delo in dostojanstvo. Moje dostojanstvo je ta hiška, ki je moj edini dom.«
Kaj bo 5. novembra 2013 storil Darko Kuzmič? »V nobenem primeru rušenja ne morem preprečiti. Stal bom tu in gledal, kako mi država uničuje življenje in tepta moj ponos, hkrati pa se bo začelo moje maščevanje. Tam bom, kjer me bodo tisti, ki so vpleteni v to grozljivo smrdečo zgodbo z mojo hiško, najmanj pričakovali. Ne potrebujem nobene protekcije, potrebujem pa osnovno pravico!«
