Ne, ni slabo, v službo hodiš brat časopise, in to ti še plačajo! Tako je Vidi Košir, ki je nedavno praznovala štiri desetletja življenja v ameriškem Pittsburghu, šaljivo pomodroval njen brat med obiskom v Sloveniji. Ko je leta 1973 odhajala čez lužo za Frankom, ki je bil po starših doma iz Žirov in je med obiskom doma zasnubil brhko mladenko iz Kovačevega rovta nad Idrijo, si niti ona ni predstavljala, da bo prebiranje slovenskih časopisov, prevajanje, pisanje in urejanje slovenske strani v Prosveti, glasilu Slovenske narodne podporne jednote (SNPJ), njena služba. In to zdaj že skoraj 20 let.
Po selitvi glavnega urada SNPJ iz Chicaga v Imperial blizu Pittsburgha v zvezni državi Pensilvanija leta 1993 jo je predsednik Joe Evanish vprašal, ali bi prevzela urejanje slovenske strani v Prosveti. Čeprav s tem delom ni imela izkušenj, je čez nekaj mesecev postala urednica slovenske strani takrat tednika Prosveta, ki sicer izhaja v angleščini in ga v tiskani obliki še danes prebirajo po vsej Ameriki. Njegov predhodnik je bil leta 1902 ustanovljeni slovenski dnevni časopis Glas svobode, ki je čez čas postal uradno glasilo SNPJ. Tega so potem 1916. preimenovali v Prosveto, kar je še danes.
SNPJ kot velika družina
»Večina priseljencev, ki se je že v začetku 19. stoletja zaposlovala pretežno v rudarski, železarski in drugi težki industriji, ni imela zavarovanja pri delu, kjer je bilo veliko nesreč, družine pa so ostale brez sredstev za preživljanje. Tako se je ducat Slovencev odločilo ustanoviti lastno slovensko vzajemno bratsko organizacijo – zavarovalniško družbo SNPJ. Kmalu so začeli ustanavljati klube SNPJ povsod, kjer so bile večje ali manjše slovenske naselbine; prvega, ki ima uradno številko 1 v Chicagu, so poimenovali Slavija, v najbolj cvetočih časih izseljenskih aktivnosti jih je bilo približno 800 po vsej Ameriki. Zavarovalniški motiv je hitro prerasel svoje okvire: Slovenci so se v klubih redno zbirali, prirejali srečanja z domačo kulinariko, igre, pevske, plesne nastope, športna tekmovanja, obujali slovenske običaje, organizirali večdnevne festivale izbirali miss SNPJ ter še mnogo drugega,« Koširjeva opisuje zgodovino te edinstvene organizacije.
Gradiva za Prosveto, ki je v zadnjih letih postala štirinajstdnevnik, nikoli ni zmanjkalo. In ob tem, ko lahko izpod uredniškega peresa Jay Sedmak preberemo prikaz zgodnjega priseljevanja in življenja ljudi v najtrših razmerah, je prav ganljivo, kako so ob 100-letnici SNPJ njeni bralci obujali spomine na odraščanje s tem časopisom. »Seveda se je ogromno stvari spremenilo, tudi pri meni,« pripoveduje Vida in se ob tem spominja svojih prvih korakov v tujini, najprej intenzivnega učenja angleščine na tečajih, pozneje pa je pomagalo tudi izpolnjevanje v šaljivih dialogih s sinovoma, ko sta bila šolarja. Leta 1976 rojeni Franki in štiri leta mlajši Robert sta končala študij – prvi je pravnik, drugi dela v očetovi gradbeni firmi in odlično govorita slovensko. Poskrbeli so, da se slovenski jezik ohrani tudi v naslednji generaciji. Prva vnukinja, dobro leto in pol stara Elizabeth, ki je kajpada že včlanjena v mladinsko sekcijo SNPJ, prav tako že razume slovensko.
Kaj so pisali domači?
»Čeprav sta se z leti zmanjšala tako članstvo v SNPJ kot naklada Prosvete, me vedno znova preseneča, koliko ljudi se še zanima za slovensko stran, kjer so povzetki člankov tudi v angleščini. Ljudje me večkrat prosijo, naj jim prevedem stara pisma, božična voščila in drugo, kar najdejo pri pospravljanju hiše. Prek takih pričevanj se kažejo veseli in žalostni trenutki številnih usod na tej in oni strani oceana...«
Taka je torej ta »luštna služba«, kjer se je poleg družinskih obveznosti dvakrat do trikrat na teden zakoplješ v Delo, ki je osrednji vir informacij, in druge revije in časopise. A to je le del vsega, kar spada zraven, če je človek dejaven tudi v društvu, v klubih, večkrat sprejema obiske iz Slovenije, za nameček pa mora za kakšen piknik napeči denimo 15 potic, piškote in kremne rezine. Zato se ljudje na pikniku slovenskega radia postavijo v vrsto že eno uro, preden začne razrezovati sladke radosti, pripravljene po domačih receptih.
Miss SNPJ
SNPJ je največja slovenska organizacija v Severni Ameriki, ki ima med drugim poseben fond za štipendiranje mladih. Včasih je imela blizu 70.000 članov, danes jih ima približno 40.000. Njihovi klubi po Ameriki prirejajo različne kulturne in športne prireditve, največji je tridnevni Slovenski festival na njihovem velikem posestvu Rekreacijski center v Ennon Valleyju. Na festivalu, ki ga obišče več tisoč ljudi, ne manjka dobre glasbe, hrane, dobi se tudi laško pivo. Vsakokrat izberejo miss SNPJ, ki mora poleg lepote pokazati še druge odlike, na primer nadarjenost za glasbo, ples, široko znanje.
Piškoti namesto daril
Ko je predlagala, da bi bilo lepo, če bi pred lepo novo slovensko stavbo nasadili rože, si ni predstavljala, da bo to postalo in ostalo njeno delo. »Ker imam rože zelo rada, to počnem tudi doma, kjer imam velik vrt, poln zelenjave in cvetja. Letos je bilo dovolj dežja in vse lepo raste, tako da kar naprej vlagam in kuham. Delo na vrtu je zame najboljše zdravilo. Zelo rada tudi pečem, seveda po slovenskih receptih, in vedno ko grem v Slovenijo, nakupim vaniljev sladkor in rum, saj tukaj takega ne dobim. Za božične in novoletne praznike napečem piškote in z njimi razveselim sodelavce, sosede in prijatelje.«