LJUBLJANA, TRST – Vse več je zgodb o tem, kako se lahko nekatere državljanke ali državljani, ko so stari 70, 80 ali celo 90 let, dobesedno čez noč – denimo zaradi tega, ker jim zaradi dolgov ali previsokih in neporavnanih stroškov za zdravljenje začnejo že groziti z deložacijo (z metanjem na cesto) – znajdejo v zanje prevelikih, tako rekoč nepremostljivih zadregah. Seveda se to ne dogaja samo v Sloveniji. Dogaja se tudi v, kot ji radi pravimo, bližnji soseščini. Če si ogledamo kar zadnji, na prvi pogled neverjetni primer iz Trsta. Italijanka Angiola C. se je kot mati samohranilka davnega leta 1968 s sinom Alessandrom preselila v lastniško stanovanje sestre Francesce in njenega moža, svojega svaka. Sestra in svak sta namreč imela v lasti večje stanovanje v palači, ki je blizu poslopja, Tržačanom bolj znanega kot zapori Coronea.
Sestra je zgolj v napoto
No, leta so minevala, svak je medtem že umrl, sestra Francesca pa je nazadnje tako hudo zbolela, da ni mogla več ostati doma, zato so jo preselili v dom za starejše, kjer so ji lahko zagotovili vso oskrbo. A začeli so se ji nabirati dolgovi, njenih 600 evrov penzije ni bilo dovolj za njihovo kritje. In?
Pred nekaj dnevi je tržaško sodišče izračunalo, koliko in komu vse je Francesca dolžna, ter razsodilo, da bi za poplačilo dolgov lahko uporabilo kvečjemu kupnino, ki bi nastala s prodajo njenega stanovanja. Sodišče se je hkrati odločilo, da bo še prej iz stanovanja deložiralo danes že 93-letno sestro Angiolo, četudi ta nima kam. A to pač menda že ni več problem italijanske države, še manj sodišča. Za vsak mesec bivanja (začenši že od letošnjega januarja) in tudi morebitnega nadaljnjega bivanja v Francescinem stanovanju naj bi 93-letna Angiola kakor ve in zna plačala še po 250 evrov najemnine. Sodna veja italijanske oblasti meni, da bo tako edino prav, da se prav nič drugega ne bi dalo ukreniti.
Tudi v Sloveniji so izvedli že veliko tako žalostnih deložacij. Še največ menda na Štajerskem. Pristojne državne, medobčinske in občinske službe sicer zagotavljajo, da se je nazadnje vedno našla neka rešitev, tako da starostnikom, ki naj bi jih deložirali, ni bilo treba na cesto. Slovenska država, trdijo pristojni, za zdaj le ni tako mačehovska, še vedno se trudi biti socialna. Se res? Tako zagotavljajo. V Sloveniji konec koncev poznamo institut denarne socialne pomoči, ki je namenjen »zadovoljevanju minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje«. Kaj to pomeni?
Imamo tudi izredno pomoč
Pomeni, da socialno najbolj ogroženi prebivalci Republike Slovenije (državljani, tujci z dovoljenjem za stalno prebivanje in tudi osebe, ki pravico do pomoči lahko uveljavljajo na podlagi mednarodnih aktov), ki nimajo dovolj sredstev, nimajo ne premoženja ne prihrankov za preživetje, a aktivno rešujejo svojo socialno problematiko, lahko državo zaprosijo in od nje tudi dobijo finančno pomoč.
Od letošnjega 1. avgusta osnovni znesek takšnega minimalnega dohodka znaša 292,56 evra. Vsaka naslednja odrasla oseba v isti socialno ogroženi družini naj bi dobila še najmanj 166,76 evra. Prvi oziroma najstarejši otrok pa še dodatnih 222,35 evra itn. V Sloveniji poznamo tudi institut dodatka za delovno aktivnost, katerega uveljavitev je odvisna od števila opravljenih delovnih ur na mesečni ravni: prva odrasla oseba v družini oziroma samska oseba, ki je delovno aktivna več kot 128 ur na mesec, lahko dobi 0,56 osnovnega zneska minimalnega dohodka oziroma 163,76 evra.
V skrajni stiski obstaja možnost uveljavitve pravice do izredne denarne socialne pomoči: od 1. avgusta letos velja, da samska oseba v posameznem koledarskem lahko dobi največ 1462,80 evrov te izredne pomoči, štiričlanska družina z dvema šoloobveznima otrokoma in brez zaposlitve pa največ 4373,80 evrov. Takšno pomoč se najhuje socialno ogroženim lahko dodeli bodisi v obliki enkratnega zneska bodisi za obdobje od treh do šestih mesecev.
Mimogrede, komaj bo vladi uspelo sprejeti novo stanovanjsko politiko, bo z njo določila tudi to, kam naj bi se umaknili starostniki, žrtve deložacij. Kaže, da bo urejanje tega področja od takrat najverjetneje v pristojnosti ministrstva za okolje in prostor, ne pa v pristojnosti ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, na katerem predvsem poudarjajo, da je nujno treba posledice prezadolženosti ali drugačnih zelo hudih socialnih stisk začeti reševati čim prej (še bolje kar takoj), ne pa s tem odlašati.
| Potem juhe niso tako vroče Marsikdo se bržda še spomni letošnjega medijskega poročanja o 74-letni upokojenki iz Kopra, ki se ji življenje po februarju 2009 (potem ko je v dobri veri, da s tem pomaga svoji vnukinji in njenemu partnerju, ki si je od fizične osebe izposodil 22.500 evrov, dovolila vpis hipoteke na svoje stanovanje) začelo spreminjati v pekel. Nekdanji partner upokojenkine vnukinje je namreč domnevno našel novega posojilodajalca, ki naj bi mu pomagal vrniti prvi izposojeni znesek, v zameno za to pa naj bi upokojenka hipoteko na svoji nepremičnini »za štiri mesece« vpisala v korist tega. Drug primer, o katerem smo letos spomladi poročali v Slovenskih novicah, je kalvarija 67-letne Marije Škof iz Borove vasi pri Mariboru, ki ji najprej sploh niso pomagale vse njene prošnje in pritožbe, saj je celo Medobčinski stanovanjski sklad zavrnil predlog, da bi ji omogočili vsaj obročno odplačevanje dolga, ko je ta z obrestmi že narastel na slabih 7000 evrov. Slovenska državna oblast in tudi lokalne oblasti pri nas za zdaj trdijo, da se še nobena juha ni pojedla tako vroča, kot se je (s)kuhala, drugače rečeno, da se je nazadnje tako ali drugače le našla neka rešitev. |
