BREŽICE – Pred tremi meseci so v brežiškem zavetišču sprejeli devet pasjih mladičev, ki jih je nekdo zapakiral v škatlo in pustil v gozdu, da bi v mrazu in snegu počasi poginili. Zdaj se je ponovilo nekaj podobnega. V sredo, 24. aprila, so cestni delavci na Gmajni pri Leskovcu ob cesti našli škatlo s šestimi komaj skotenimi pasjimi mladiči, zavrženimi in prepuščenimi počasnemu poginu. Tako mladi so povsem odvisni od materinega mleka. Od šestih mladičev je zaradi podhranjenosti eden žal poginil, preostali pa so ob pravilni oskrbi zaposlenih v zavetišču in pomoči prostovoljcev preživeli. Za preživetje prvih kritičnih dni, poudarjajo v Društvu za zaščito živali Posavje (DZZŽP), je še posebno zaslužen Aleksandar Risović, dr. vet. med., ki je zanje poskrbel v zavetišču v Brežicah.
Prostovoljca na domu
Iz zavetišča je najdenčke čez vikend v oskrbo vzela društvena predsednica Damjana Rovan, v ponedeljek popoldne pa že prostovoljka, ki jim bo začasno nekakšna »nadomestna mamica«.
Vse so samičke, vsaka ima že svoje ime. Drobnejši dve sta Liza in Lili, večje tri pa Luna, Ramba in Eli.
Obiskali smo jih pri »nadomestnih starših« Katji Kostevc in njenem fantu Dariu Srpčiču v Dvorcah.
| Star papir za cepiva DZZŽP ta teden akcijsko zbira star papir, ki ga lahko oddate na sedežu društva na Rozmanovi 32 v Krškem ali pa v zabojnik pred Mladinskim centrom v Krškem. Izkupiček bo namenjen cepivu za mladičke. |
Že januarja je hotela Katja, sicer medicinska sestra in študentka zdravstvene nege na zdravstveni fakulteti, kot prostovoljka pomagati v zavetišču, a je morala zaradi zahtevne operacije to namero odložiti. Čeprav bo okrevanje trajalo leto dni, se počuti že dovolj sposobno, da sta se z Dariem, ko je društvo na spletni strani objavilo, da išče prostovoljca, ki bi najdenčke prevzel, takoj zglasila.
Tisti ponedeljek popoldne, ko jih je prevzela, sta bili manjši dve še precej ubogi: »Tehtali sta 470 in 590 gramov, preostale tri pa od 630 do 690 gramov. Mešanke so, po barvi sklepamo, da med švicarskim ali bernskim planšarjem in enim od ovčarjev.«
Dario pristavi: »Samo da bodo lepo vzgojene, pa bodo čudovite kužke.«
Dobra poznavalca psov
Dario, sicer ekonomist, se je pred kratkim zaposlil v Atosu v Kostanjevici na Krki (delajo za nemško Gardeno) – s psi pa zna tako kot Katja že od malega. Kar nekaj izkušenj si je nabral: »Tudi v zavetišču sem že kaj postoril. Kot pomožni inštruktor sem pomagal v Kinološkem društvu Brežice. Ko sem imel reševalnega psa Pana, izšolanega za reševanje v gozdu, sem bil nekaj časa tudi pri enoti reševalnih psov. Nekoč smo v strelcih iskali pogrešanega človeka, Pana sem spuščal naprej, in prav on je iskanega – žal mrtvega – prvi našel.«
| Nerazumljiva krutost Kljub vse večjemu ozaveščanju o pomenu kastracije in sterilizacije taki in podobni primeri niso nobena redkost, ugotavlja predsednica DZZŽP Damjana Rovan: »Težko je razumeti, kaj koga motivira, da naredi tako kruto dejanje. Namesto da bi svojega psa ali mačko kastriral/steriliziral in tako preprečil kotitve nezaželenih mladičev, raje neodgovorno dovoli, da se mladiči skotijo, nato pa se znebi nadaljnje odgovornosti zanje, tako da jih brez pomisleka zavrže in prepusti počasnemu poginu.« Naj spomnimo, da je po zakonu o zaščiti živali namerna trajna ali začasna zapustitev živali kazniva, za posameznike, ki storijo tako dejanje, pa zakon predpisuje globo od 800 do 1200 evrov. Zakon o zaščiti živali v 11. členu tudi določa, da »mora skrbnik hišnih živali z zagotovitvijo osamitve, kontracepcije, sterilizacije ali kastracije živali preprečiti rojstvo nezaželenih živali oziroma tistih živali, ki jim ne more ali noče zagotoviti oskrbe po tem zakonu«. |
Katja Daria občuduje, kako uspešno je umiril močno agresivnega belgijskega ovčarja, ki so mu ga pripeljali v vzgojo iz Zagreba: »Dvakrat tedensko po eno uro je delal z njim. Po dveh mesecih sta se sprehodila skozi Brežice, da so mimoidoči psa lahko trepljali.«
Katja je pri njem svoje znanje o psih še izpopolnila.
Ko ju povprašamo po nekem Brežičanu, hočeta najprej vedeti, ali ima tega in tega psa, potem smeje se pojasnita: »Psa si zapomniva in ga poveževa z lastnikom.«
Iščejo odgovorne lastnike
Ko so jih našli, so bili kužki stari pet, kvečjemu sedem dni, pove Katja in nadaljuje: »Hraniva jih s probiotičnim mlekom v prahu za pasje mladiče – neka gospa ga je donirala dve škatli – na tri do štiri ure. Po obroku zaspijo, še prej jih z masažo – recimo, da gre za simulacijo materine vzgoje – spodbujava, da lulajo in kakajo. Liza in Lili sta imeli črevesne težave, tako da sva ju peljala na veterinarsko postajo, nato pa tri dni zdravila z antibiotiki.« Spregledovati so začele 1. in 2. maja: »Pravkar se začenjajo plaziti pa zobki jim že lezejo. Prihodnje dni bodo tudi že slišale. Še dva do tri tedne, dokler ne bodo jedle samostojno, bodo pri naju. Potem jih bo prevzelo zavetišče in jim s pomočjo društva iskalo nove lastnike.«
Eno kužko, nam zaupata Katja in Dario, bosta najbrž kar obdržala.
