Ena od 24 služb
 bo zagotovo njena

KRŠKO – Imenujmo jo Marija. Njeno življenje je bilo tako, kot je življenje vseh mladih deklet. Končala je srednjo šolo, se poročila in rodila tri otroke. A ni šlo tako gladko, kot si je zamišljala. Kmalu so se začele težave. Dva od otrok, eden osnovnošolec, ki obiskuje šolo s prilagojenim programom, drugi pa srednješolec, sta otroka s posebnimi potrebami. Najstarejšega, ki je že odšel od doma in živi samostojno, se je tudi začela lotevati huda bolezen. Za nameček je pred osmimi leti od doma odšel tudi mož in postala je mati samohranilka. Marija bi se s tem sprijaznila, če bi bivši pokazal kaj zanimanja za otroka. Dokler se je šolal najstarejši, je še plačeval preživnino, potem pa ne več. Z otrokoma nima stikov, in če ju sreča na cesti, se obrne stran. To jo boli.

Odpovedal še pralni stroj

Najprej sta zadeve poskušala urejati na centru za socialno delo, a ni šlo. Zdaj že pet let bijeta bitko na sodišču, a se stvari ne premaknejo z mrtve točke. »Odločbe so pravnomočne,« pravi Marija, »a bivši se še kar naprej nekaj pritožuje, otroka pa ostajata brez prepotrebnega denarja.« Včasih dobita od očeta nakazanih 20 ali 40 evrov, ki mu jih podjetje, v katerem dela, odtrga od plače. »Stroški pa kar naprej rastejo, položnice znašajo od 600 do 700 evrov na mesec,« pripoveduje Marija. Najemniško stanovanje je drago pa kurjava, elektrika in vse drugo. In prevoz srednješolca in prehrana, še zlasti dietna za enega od otrok in zanjo. Tudi Marija je namreč invalid tretje kategorije. Lahko sicer dela osem ur, a pod določenimi pogoji.

Dokler je delala, so kolikor toliko uspešno vozili. Lotila se je vsakršnega posla, čeprav je po izobrazbi ekonomski tehnik. Celo šolo za natakarja je vmes naredila, da bi se lažje zaposlila. Delala je pri različnih delodajalcih, sezonsko ali za določen čas. Nekatera podjetja, ki so propadla, so ji ostala dolžna tudi po tri plače in regres. Nazadnje je delala prek javnih del. Delo prek javnih del je zdaj izčrpala in mora poiskati kaj novega. Do socialne pomoči ni upravičena, saj je na zavodu za zaposlovanje prijavljena kot iskalka zaposlitve in bo zaradi tega, ker službe ni izgubila po svoji krivdi, tri mesece prejemala slabih 500 evrov nadomestila za brezposelnost, slabih sto evrov bo še otroškega dodatka. Vendar to ne bo zadostovalo, da se pretolče skozi mesec. Še sploh zdaj, ko je odpovedal star in dotrajan pralni stroj in je morala kupiti novega, za katerega je odštela 380 evrov. Mlajši sin odhaja v šolo v naravi, prerasel je stara zimska oblačila, treba je bilo kupiti nova. To so nenačrtovani stroški, zaradi katerih so položnice romale na kup in bodo počakale na boljše čase.

Na 24 naslovov

Zdaj s polno paro išče službo. Tistega dne, ko smo jo obiskali, je ravno napaberkovala 24 naslovov delodajalcev, ki se jim bo ponudila za delo. Delala bi kar koli; čistila, delala v strežbi ali kot trgovski potnik; to jo še posebno veseli. Prepričana je, da bo ena od teh 24 vlog padla na plodna tla in ji bo uspelo dobiti zaposlitev. Potem bi bilo življenje veliko lepše. Še sploh pa, če bi se ji uspelo z bivšim končno dogovoriti glede preživnine za otroka, saj sta tudi njegova. A kot pravi Marija, se ob koncu leta zgodi celo, da bivši, ki ne plačuje preživnine, otroka v dohodninsko napoved vpiše kot vzdrževana družinska člana in zaradi njiju dobi nazaj čedno vsoto dohodnine. Še zlasti zato, ker gre za otroka s posebnimi potrebami, za katera se vrne 50 odstotkov dohodnine. »Če bi ta vrnjeni denar porabil za otroka, se ne bi pritoževala,« dodaja. Sprašuje se, kako je v naši državi to sploh mogoče, ko pa je morala sama kot samohranilka doplačati dohodnino.

Kljub vsemu ni obupala. Življenje jo je izučilo, da ti nič ne pomaga, če jamraš; z jamranjem si lahko nakoplješ samo bolezen.