RIBIČEV LAZ – Pravijo, da nam pravice do neumnosti nihče ne more vzeti. Tega se Darko Kuzmič, javnosti znan kot borec za resnico in pravico, ki se je začela lomiti na skromni hiški v Ribčevem Lazu ob Bohinjskem jezeru, danes zelo zaveda. Zadnji zajtrk, skromen, ker več ne zmore, je pojedel pod streho, ki mu je bila dodeljena pred tremi desetletji, ko je bil postavljen za vodjo adaptacije doma Zveze socialistične mladine Slovenije v Bohinju, zadaj je že od leta 1965 stalo 11 bungalovov. Eden od teh, ki so stali v bregu, stran od oči in poti vsem, je postal njegov dom, njegova streha nad glavo in predvsem košček dostojanstva. Toda ne, zdajšnja država, rodila se je iz tiste, ki ji je Kuzmič nesebično pomagal kot vodja delovnih brigad, se je odločila, da bo objekt, ker da je črna gradnja, čeprav jo je postavila prejšnja država, porušila. Zravnala z zemljo, ker je neskladna z zakonom, ki velja danes. Dokaz, da je trenutna zakonodaja, ki daje inšpekcijskim službam pooblastila, da se zaganjajo v več kot šestdeset na črno zgrajenih objektov na območju Triglavskega narodnega parka, milo rečeno, nespametna, je, da sedanji gospodje z močjo odločanja snujejo nov zakon o legalizaciji črnih gradenj. Ta naj bi do sredine leta 2014 na novo določil pogoje, postopek in pravne posledice legalizacije neproblematičnih objektov. Ali je Kuzmičeva hiška, ki je ni zgradil on, ki je ni na električno in komunalno omrežje priključil sam in niti hišne številke ni navijačil s svojo roko, ampak je to storila država skoraj dvajset let prej, preden mu je ta ista država dovolila vselitev, neproblematična? Sedanja oblast je odločila: v torek ob devetih zjutraj bo objekt padel! Kje bo Kuzmič prespal naslednjo noč? »Ne vem,« odgovori. Kam bo šel? »Ne vem,« ponovi. Darko Kuzmič je postal še en socialni problem na grbi države.
| Vse najboljše, Darko! Kuzmič, ki mu rušijo dom v Ribčevem Lazu, ima jutri, 7. novembra, 60. rojstni dan. Vse najboljše mu želimo, država, ki ni hotela počakati, da mine zima, pa mu je svoje vrste čestitko že poslala. Z gradbeno mehanizacijo, policijo in inšpekcijsko odločbo. |
Upor Bohinjcev
Že okoli pete ure zjutraj se je skupina okoli 50 Bohinjcev odločila ter s šotorom in fizično oviro zaprla dostop do hiše Kuzmiča v Ribčevem Lazu. Ostala jim je še drobna lučka upanja s predznakom državljanske nepokorščine, ki bi odvrnila inšpekcijske službe od rušenja. »Ne gre samo za Kuzmičev dom, ta drobna hiška je zrcalo našega sedanjega trenutka,« smo slišali med zbranimi in nadalje pojasnilo: »V Sloveniji so zaščiteni velike barabe, cigani in medvedi, pošteni in delovni ljudje pa ne. Lani so zato, da bi se izognili nemirom, legalizirali 61 črnih gradenj v romskem naselju Pušča na drugem koncu Slovenije, tu pa rušijo dom človeku, ki je celotno življenje delal in pomagal drugim. Zakaj se ne ruši razvpitih črnih gradenj ljudi tipa Jaklič? Zakaj imajo ugledneži protekcijo pred državnimi organi?« Še je bilo sočnih komentarjev in besed, potem pa je množica par minut pred deveto obmolknila. Približali so se policisti, pripeljalo se je črno terensko vozilo inšpekcijskih služb in na cesti je čakajoč na zavoj v breg, kjer stoji hiška, čakala kolona gradbenih strojev.
Nebogljen in ponižan
Čeprav z dvignjeno glavo je bil Kuzmič nebogljen in ponižan predvsem ob spoznanju, da so ga tovariši z močjo in oblastjo v rokah, ki so mu na ramena nalagali vse vrste nalog, tudi precej nemoralnih, ko so s svojimi tajnicami občudovali nočne lepote bohinjskega kota po sobah hotela, ki ga je upravljal, danes nanj preprosto pozabili: »Nočem ničesar, kar ni zakonsko oziroma bi imelo elemente nezakonitega, ampak želim samo svojo pravico, ki sem si jo v svojem življenju verjetno tudi zaslužil,« je pisal po predstavitvi osebne stiske 60-letnik iz Ribčevega Laza uradu varuhinje človekovih pravic, pa ni prejel odgovora, ki bi mu konkretno pomagal. »Za vse cigane, ljudi, ki družbi ne dajejo nič, ter izbrisane, med katerimi so tudi taki, ki so Sloveniji želeli vse najslabše, ima varuhinja človekovih pravic čas in energijo za reševanje problemov, zame so si našli čas za odgovor, ki pa ni spremenil nič,« je razočaran Kuzmič.
Dan preden se je izvršila odločba inšpekcijskih služb, je Kuzmič dejal: »Ne, niti ene same osebne stvari ne bom nesel iz svoje hiške. To bi pomenilo, da priznam poraz, da priznam pravilno delovanje pravne države, ki to ni, kar se dokazuje v mojem osebnem primeru. Gre se čez vse, sploh pa čez dostojanstvo malega človeka, kar najbolj boli.« Toda potem, ko je na prizorišče poleg prvih petih policistov prišla še četa več kot 30 mož v modrem in se je dveurno retorično pregovarjanje z izvršitelji končalo, je Kuzmič sklonil glavo in prosil navzoče prijatelje, naj pridejo do hiške s kombiji ali prikolico in naložijo njegovo imetje, ki mu ga je inšpekcija dovolila odpeljati. »Ne, ne bomo se upirali in pretepali s policisti, skupaj smo bili ob požarih, nesrečah in delali smo skupaj za dobro ljudi,« so povedali navzoči in se odmaknili od hiške, ki so jo z živim obročem držali branjeno pred pestjo države dobri dve uri. Potem ... Potem so se umaknili. Odšel je tudi sam Kuzmič rekoč, da rušenja enostavno ne more gledati.
Zanj ni stanovanja
Občina Bohinj praznega stanovanja za Darka Kuzmiča nima, drugje, niti v rodnih koncih v Prekmurju, nima strehe nad glavo, in to tik pred zimo, tik preden bo sneg začel naletavati nad deželo. Mar res ne bi zmogli v tej podalpski dolini šentflorjanski zbrati toliko pameti, ni je treba veliko, in spoznati, da je ta drobna hiška v Ribčevem Lazu edini košček ponosa, edina opora in skromen občutek varnosti za človeka, ki se je vse življenje razdajal za cilje drugih, za dobro družbe, pa naj si je bilo kakršno koli že? In da se je ob rušenju dokazalo, da državi, ki se napaja iz dela vsakega od nas, tej naši Sloveniji, ni mar prav za nič.
