Spomnimo, da je bila Bela krajina že med drugo svetovno vojno – svobodno ozemlje. Potem pa so naši veljaki, zapiti še od včerajšnjega zmagoslavja, kar malo pozabili nanjo. Njihov ignorantski odnos je šel celo tako daleč, da so se bili Belokranjci primorani odcepiti. Ko jim je namreč pred tremi leti dokončno prekipelo, so jadrno ustanovili Svobodno belokranjsko ozemlje (SBO), Unijo vinorodnih dežel! »Iz golega protesta!« nam je že na vstopni točki pojasnjeval belokranjski as in eden izmed soustanoviteljev še sveže entitete – Toni Gašperič. »Resnično smo bili že siti neštetih obljub in praznih marenj!« Kakšna čast, smo premišljevali, saj smo lahko spregovorili s samim predsednikom SBO! In ne kjer koli, temveč tam, kjer se je menda porodila ideja o odcepitvi, na samem izhodišču, kjer lahko popotnik, ki prečka Gorjance, tudi prvič zaužije to prekrasno in belo krajino.
Belokranjski pasoš
Takrat pa je kot zajec priskočil brkati mož. Bil je to Peter Badovinac iz tretje generacije znamenite gostilne z Jugorja, ki deluje že 120 let, na pohodu pa je že peta generacija. Peter je imel na sebi zanimivo pokrivalo, kakršno so včasih nosili zoprni cariniki.
»Pašoš!« je gromko zaukazal Peter, vodja carine SBO. Na srečo smo ga res imeli s sabo in ga mirno položili predenj. Kaj veliko ga sicer ni zanimalo, ne kaj prinašamo ne kaj tovorimo, je pa ostal zvest tradiciji ter storil dvoje: najprej je v pasoš stisnil mastno štampiljko, da se ve, zatem pa že točil v šilce. Ne da bi ga kaj vprašali, je postregel s karapampulo, napitkom iz brinja, pelina, oreha, smreke, borovnice, rutice, taužentrože, maline, mete, arnike, torej z napitkom, ki ga pri Badovincu točijo že 85 let, odkar pa obstaja SBO, predstavlja tudi tekoči vizum, ta je seveda obvezna in te ustrezno pripravi za nadaljevanje poti po Beli krajini.
Podoben prizor vas lahko doleti še na dvaintridesetih različnih krajih po Beli krajini, na prav toliko mestih lahko dobite tudi omenjeni žig, in če jih naberete dovolj, vas bodo še nagradili (z goldinarjem)!
Eno takšnih mest, kjer ga lahko dobite (in uveljavljate popuste), je tudi vinska vigred v Metliki, ta se je končala prav minuli konec tedna, ali pa jurjevanje junija v Črnomlju, semiška ohcet julija, septembra skupna trgatev Kluba ljubiteljev metliške črnine ter novembra martinovanje po vsem širnem SBO.
Vojska z enim vojakom
SBO, kot poreče Gašperič, še zdaleč ne počiva (kot znajo to dobro naši vrli odločevalci) na lovorikah in se kar naprej razvija. Dobiva namreč vse bolj jasne institucionalne obrise in postaja, kako bi rekli, ena taka resna in organizirana država z lastnimi dokumenti in lastno prosveto. V Radovici imajo namreč svojo osnovno šolo, v Podzemlju ustanavljajo univerzo, »kjer bo moč kupiti profesorsko, doktorsko ali magistrsko diplomo«, pravi Gašperič, prav tako pa že razmišljajo o svoji banki, saj si želijo privabiti čim več lopovov sumljivega slovesa. »Le zakaj bi jih imeli samo v Ljubljani, le zakaj jih ne bi imeli tudi mi? S tem bi vzcvetel turizem in tudi mediji bi večkrat poročali o nas!«
SBO ima tudi svojo vinojeto, s katero je moč uveljaviti 50-odstotni popust na vsa brezplačna belokranjska parkirišča. Imel bo tudi svojo vojsko, ki pa bo štela le enega vojaka! Ta bo kot maršal marširal sicer le ob protokolarnih dogodkih, kakršen je bil tudi na zadnji dan mladosti, ko so pri Badovincu razglasili še edinstveno protokolarno vino. Poimenovali so ga metliček.
Osvežilni metliček
»Karkoli se zgodi v Beli krajini, se ne zgodi brez vina,« nas je mahoma podučil vrhunski enolog dr. Julij Nemanič. Potem pa, kot zna to le on, izpovedal odo novorojenemu metličku, ki ga bodo morali povsod točiti izključno v belih rokavicah. Kot so ga že premierno tudi Nemaniču in ravnokar okronani kraljici metliške črnine Jani Štajdohar. Lica so ji kar zažarela, ko ji je po grlu švignil prvi požirek. Zdel se ji je tako imenitnega okusa, skoraj presenetljivega, če smo jo prav razumeli, ko je dr. Nemanič že dvignil pecelj svojega kozarca ter ga nameril k svetlobi.
Napeto smo mu prisluhnili, ko je izstrelil prve pridevnike: »Mlado, vijoličasto, bistro, iskreno …« Ko ga je nato še povohal, je v njem zaznal tako cvetlične kot tudi sadne arome. Spomnil se je potonike in maline. Že sam metličkov videz ga je vidno vzradostil in pripravil na užitek, ki se je zgodil zatem v njegovih ustih. Njegov prvi vtis je bil: »Prijeten, preprost, sproščen …« Na jeziku je začutil svežino, nekaj sladkorja... in sadnost.
Za hipec ga je zadržal še v ustih. Ko ga je končno pogoltnil, se je vino poslovilo. »Toda arome še kar trajajo,« je zvonko poudaril ter dodal, da je metliček pravzaprav bratec cvičku in metliški črnini. Nekaj vmes, saj je iz treh uglednih belokranjskih sort: modre portugalke, ki je svojo domovino našla prav v Beli krajini, ter žametovke, da pa bo imel metliček še tisto pravo vinsko hrbtenico, so mu dodali modro frankinjo. Opazili smo, da bo metliček zares tisto vino, ki bo vnašalo optimizem, dobro voljo in sproščenost!
Toda nekaj nam je ves čas govorilo, da je Svobodno belokranjsko ozemlje – urejeno in pripravljeno. Kar se gotovo zaveda tudi predsednik Toni Gašperič, ki je že v pričakovanju katerega visokega obiska, denimo, britanske kraljice. »Sprejeli bi jo z metličkom, dotolkli pa s črnino!« se je nagajivo nasmehnil. Kje pa, Elizabete še zdaleč ne bi pustili lačne. Pogostili bi jo z belokranjskimi krvavicami, prekajeno svinjino, telečjo pečenko ali praženimi jetrcami, z dobrotami, ki bi sestavljale z metličkom popolno kombinacijo, harmonijo okusov.
