Minuli konec tedna sem postopal na odprtju največjega namakalnega sistema, Kalce Naklo na Krškem polju, iz katerega lahko kmetje zalivajo 260 hektarjev svojih rodovitnih polj. Le vodo moraš imeti, pa si zmagal, pravijo o rodovitnem Krškem polju. Kmetje tam pridelajo kar 10 odstotkov vse slovenske zelenjave, namakalnega sistema so bili zares veseli, saj jih ohranja pri življenju, brez tega sodobno kmetovanje ni mogoče. Lepo in prav, a za vzpostavitev relativno enostavnega namakalnega sistema na območju in v državi, kjer je vode zares dovolj, smo v Sloveniji potrebovali debelih 11 let, pa tretja faza še ni končana! Razlogi za tako »hitrost« so seveda različni, razdrobljenost parcel, ponekod tudi nepovezanost kmetov, pa omejujoča Natura 2000 ipd.
Na prireditvi smo srečali možakarja, ki se ukvarja z vrtanjem vrtin za vodo in ga vprašali, za koliko bi nam sredi vrta na Ljubljanskem barju uredili štirno vodnjak, se pravi zabili cev v zemljo, da bi lahko vodo ročno pumpali v vedro in zalivali grede. Bilo bi dovolj za nas in sosede. Povedal je, da bi morali v zemljo zabiti kakih 8 do 10 metrov cevi, cena na meter je 60 evrov, se pravi 600 evrov. Če bi to razdelili med šest vrtičkarjev, je investicija v vodo zares majhna. Ob vse pogostejših sušah bi tako pridelavo na svojih vrtičkih za vsebino enega šparovca stabilizirali in si zagotovili zelenjavo skoraj skozi vse leto. In kakšne papirje potrebujemo za to? Nasmeh je možakarju hitro upadel. »Ne boste verjeli, o namakanju pri nas govori nekaj deset dokumentov.« Postopek pridobivanja papirjev se je v resnici malce poenostavil. Toda ne moremo se znebiti občutka, da država, torej mi, v informacijskem 21. stoletju ne sledi potrebam pridelovalcev hrane za nas. Omenjenih 11 let je obupno preveč, toliko namreč potrebuje država za pripravo dokumentacije, če želi zgraditi jedrsko elektrarno. Pravilniki o namakanju so po drugih državah spisani na nekaj straneh. Pri zahodnih sosedih namakajo praktično vse, kar se da in je treba namakati. Brez velikega pompa upoštevajo vse nature 2000 in varujejo vodovarstvena območja, in ne nazadnje v povprečju živijo bolje in dlje kot mi.
