Za mano je pet mesecev športnega posta zaradi težav z dimljami in hrbtom. Po praktično non-stop igranju nogometa in malce aktivnejšem rekreativnem tekanju v zadnjih osmih letih se mi zdi ta premor kot smrt za telo, svoje posledice pa je pustil tudi na psihi. V zadnjem obdobju sem že dokaj normalno igral nogomet, zdaj se nameravam vrniti še k teku. Tale »nameravam« sicer neuspešno udejanjam že od začetka marca, ko me je neko jutro na sprehodu s psom prežel občutek, da bi pospešil, kar tekel. Očitno mi telo sporoča, da bi rado malce več napora, mišice želijo delati, ampak... Vselej me prešine negativna misel, da me pa ja ne bo po že po treh, štirih kilometrih spet kje kaj zagrabilo. Potem se izgovorim na potrpežljivost, češ, počakaj še malo, se nikamor ne mudi. Čeprav ne čutim več nobenih bolečin – prejšnji teden mi je mojster športne masaže razbil še zadnje vozle v mišičnih vlaknih ter dal nekaj nasvetov –, še kar nekaj cincam. Kot sem zapisal, psiha...
Kolikor se poznam, mi je včeraj dokončno tekaško kliknilo v glavi, ko sem na televiziji spremljal prenos maratona v Parizu. Legendarni etiopijski srednjeprogaš Kenenisa Bekele je prvič tekmoval v maratonu in postavil rekord proge ter za svetovnim rekordom zaostal manj kot dve minuti. Bekele da ima za sabo šele prvi maraton, sem se važil v nedeljskem jutru. Jaz imam že štiri! Seveda je kakršna koli primerjava z enim najboljših v zgodovini atletike popolna kozlarija – za svetovnim rekordom zaostajam slabi dve uri –, a na nekaj se človek preprosto mora obesiti, če hoče naprej. Kenenisa je šel na iztek po pariških ulicah, jaz pa sem zgolj s pogledom preveril svoje tekaške superge. Zdaj je glavno vprašanje, kdo bo prej odtekel svoj naslednji maraton. Bekele drugega ali jaz petega?
Slovenska tekaška sezona se je začela prejšnji mesec z Malim kraškim maratonom v Sežani, to nedeljo je na Obali na programu 1. Istrski maraton, maja bo Maraton treh src v Radencih. Tam me še ne bo. Pridno bom treniral za jesen, startno številko za 17. Ljubljanski maraton že imam. Še 200 dni. Samo da bo zdravja in da me Bekele ne prehiti.
