En kovač konja kuje ...

Kropa živi z večstoletno fužinarsko in kovaško tradicijo. Je utesnjena v dolini ob potoku Kroparica pod pobočjem Jelovice, nedaleč od Radovljice. Razvijati se je začela v 14. stoletju, v 15. sta tam že delovali dve fužini in kovačnice, v 18. in 19. pa je kroparsko železarstvo doživljalo višek, obratovali sta obe fužini, sedem cajnaric (kovačnice za polizdelke) in 19 vigenjcev (kovačnice za izdelovanje žebljev). Ob koncu 19. stoletja sta fužini prenehali delovati, kovači pa so ustanovili žebljarsko zadrugo.

Za taljenje železove rude je imela Kropa že v 15. stoletju dve fužini s plavžema. Vigenjci so delovali še v 20. stoletju, nekateri stojijo še danes. Kroparski kovači so izdelovali več kot 120 različnih vrst žebljev, največ so jih prodajali v Italijo in na Balkan. V 20. stoletju je vigenjško žebljarstvo zamrlo, nadomestila ga je industrializirana proizvodnja, ki se je v Kropi centralizirala v podjetju Plamen, začelo pa se je bolj organizirano umetniško kovanje.

Vse o Kropi boste izvedeli v Kovaškem muzeju Kropa (www.muzeji-radovljica.si), ki prikazuje tehnično-zgodovinski razvoj obdelave železa od rude do žeblja, gospodarske, socialne, demografske in kulturne razmere v Kropi ter sosednjih železarskih naseljih od 15. stoletja do propada fužin. Kot prvi tehniški muzej na Slovenskem se je odprl 1952 na pobudo domačinov in strokovne javnosti. Posebno zbirko sestavljajo umetniško kovani izdelki iz železa mojstra Jože Bertonclja. Muzej je v prostorih Klinarjeve hiše na Placu, osrednjem delu starega trškega jedra Krope.

Tu stoji tudi Florjanovo znamenje, in sicer na kraju, kjer je zoper kroparske protestante pridigal škof Tomaž Hren pred ustanovitvijo župnije Kropa leta 1620. Blizu je tudi spomenik žrtvam NOB s kovanimi figurami, ki jih je izdelala domača delavnica UKO.

Kropa ima dve cerkvi, na začetku in sredini vasi. Starejša je župnijska cerkev sv. Lenarta na zahodni strani iz leta 1481, na vzhodni strani naselja pa je mlajša podružnična romarska cerkev Matere Božje, domačini ji pravijo kapelca.

Ogledate si lahko izvrsten primer tehniške dediščine, in sicer vigenjc Vice, žebljarsko kovačnico, v kateri je za skupine ob predhodni najavi v muzeju mogoč ogled ročnega kovanja žebljev. Ohranjeni so tudi Bodlajev vigenjc, bajer Spodnje fužine, rake in zbiralniki. Rake povezujejo celotno Kropo, saj je njihova voda poganjala mline, žage in kovačnice.

Malo iz kraja po cesti za Dražgoše boste našli Slovensko peč, ki je delovala do sredine 15. stoletja in je najstarejša ohranjena talilnica železove rude pri nas.

V Kropi je bilo rojenih precej imen slovenske zgodovine: slikarja Janez Krstnik Potočnik (1749–1834) in Peter Žmitek (1874–1935), pesnica Kristina Šuler (1866–1959), umetnostni kovač Joža Bertoncelj (1901–1976), operni pevec Anton Dermota (1901–1989), smučarski skakalec Rudi Finžgar (1920–1995), doktor fizike in znanosti Dušan Petrač, skladatelj Edi Gašperšič, sopranistka Zlata Ognjanovič (rojena Gašperšič) in evropski komisar Janez Potočnik.

Kropa je – preprosto rečeno – veličastna z veduto stare, z načinom življenja in dela prežete arhitekture, zato ni naključje, da je od leta 1953 kot prvo naselje v Sloveniji zaščitena kot kulturni spomenik. Na levem bregu Kroparice je nekaj lepo obnovljenih stavb, ki jih je veselje pogledati, pa tudi tiste, ki še čakajo na obnovo, pričajo o svoji žlahtni preteklosti. Šumenje vode, ki vas pozdravi takoj ob prihodu, vas spremlja tudi ob slovesu.