ZA INVALIDSKI VOZIČEK

Elvis ne čuti nog, a trdo trenira

Objavljeno 12. april 2017 21.20 | Posodobljeno 12. april 2017 21.09 | Piše: Moni Černe

Dvajsetletnik, ki nikoli ne tarna, zbira denar za športni invalidski voziček.

Želi si športnega invalidskega vozička. Foto Moni Černe

GOLAC – Naselje Golac v primorski občini Hrpelje - Kozina ima vsega 72 prebivalcev, tam, na 646 metrih nadmorske višine, smo se srečali z 20-letnim Elvisom Mihaličem in njegovo družino, 43-letno mamo Vero Juriševič ter 24-letno sestro Vesno Mihalič. Spoznali smo izjemno prijetno družino, čutiti je, da so zelo povezani.

Mladi košarkar Elvis in sestra sta v Golcu veliko časa, odkar se je njuna mati pred kakšnim letom preselila k partnerju, za katerega so vsi trije veseli, da so se njihove poti združile, tako dober človek je Andrej Resinovič, pravijo, sicer pa Elvis in sestra živita skupaj v blokovskem stanovanju v Hrpeljah.

»Elvis se je rodil z odprto hrbtenico,« pripoveduje mati, ki je za sinovo telesno okvaro izvedela samo en mesec pred porodom. Prva dva meseca je preživel v porodnišnici. Za njim je več operacij. Odprta hrbtenica ali spina bifida je stanje, pri katerem se hrbtenica ne zaraste dovolj, posledica tega pa je pri težji obliki spine bifide, imenovane cystica, da je obseg defekta vretenc večji, poškodovan je tudi hrbtni mozeg. Približno eden od dvesto otrok se rodi s tako hudo poškodbo, zaradi težke telesne prizadetosti in z njo povezanih drugih hib jih večina umre v prvih treh mesecih po rojstvu.

»Da Elvis ne bo živel, so napovedali, pa jim nisem verjela,« pripoveduje požrtvovalna mama, ki je za Elvisa in njegovo sestro od nekdaj skrbela čisto sama. Z očetom svojih otrok sta se ločila, ko je imela Vesna deset, Elvis pa pet let. Svojega očeta, ki živi nedaleč stran, nista več ne videla ne slišala. Kaj pomeni prava družina, sta Vesna in Elvis spoznala šele zdaj, ko je v njihovem življenju Andrej.

Mama ga je nosila po stopnicah

Elvisova mati pove, da oče za svoja otroka nikoli ni plačeval preživnine, sama pa ga ni terjala. Kako so preživeli? »Garala sem neprestano, v Sloveniji sem delala v gostinstvu in se vsak dan vozila v Italijo pomagat družinam, da smo lahko preživeli.«

V hrpeljskem bloku, kamor so se vsi trije preselili po ločitvi, imajo stanovanje v tretjem nadstropju, dvigala pa ni bilo. Vsa leta je mama sina po stopnicah, 41 jih je, nosila na svojih rokah – po njih gor in dol, tudi večkrat na dan. Pred šestimi leti so jim občinski veljaki odobrili in postavili panoramsko dvigalo, s katerim ima Elvis lažji dostop do stanovanja.

Elvis je od nedelje, od pete ure popoldne, zdoma, ponj pride šolski kombi in ga odpelje v zavod za usposabljanje invalidne mladine Cirius Kamnik. Elvis je končal štiri leta izobraževanja za računalničarja, zdaj pa končuje dodatno, dveletno smer elektrotehnika, na Primorsko se vrne v petek pred večerom.

Domači ga vidijo manj, kot bi si želeli, saj ima ob koncu tedna tudi treninge, priprave in košarkarske tekme, pogosto je na poti. Zelo dober igralec je, igra za klub DP Mercator Ljubljana, je v slovenski reprezentanci in član paraolimpijske košarkarske ekipe. Klub dosega zmage v tujini, na Hrvaškem, v Italiji, Avstriji, med ligo so bili večkrat na prvem, drugem ali tretjem mestu. Sredi marca so imeli turnir na Reki, osvojili so 2. mesto.

Vesna in mama ne najdeta dovolj izrazov za pohvalo Elvisa, ki za sebe poskrbi čisto sam, sam se tušira, si pripravi hrano, posteljo, skuha si kavo in je nasploh tak, da ne želi z nobeno malenkostjo obremenjevati nobenega člana družine ali prijateljev: »Ne pusti, da skuhamo kavo, ko pride s treninga ali iz zavoda, raje jo sam skuha za vse.«

»Elvis je hrom od pasu navzdol, čisto vse opravi sam, ko je bil majhen, pa je bilo to moje delo,« pripoveduje mama, ki je s sinom preživela marsikatero preizkušnjo.

Rane so se celile več mesecev

»Predlani sem dobil zaradi uporabe invalidskega vozička preležanine, takrat je bilo zares hudo. Moral sem izpustiti košarkarsko sezono, okrevanje je trajalo sedem mesecev, od tega sem bil dolge tedne v bolnišnici. Mesece sem moral ležati samo na trebuhu, dokler se niso rane zacelile,« pripoveduje Elvis. »No, tisto obdobje je bilo težko tudi psihično.«

Zanima nas, po čem še se Elvis loči od drugih: »Po tem, da nikdar ne jamra. Zdravi vedno tožimo, da nas muči ta ali oni del telesa, vsepovsod čutimo bolečine, a od Elvisa jamranja in pritoževanja ne boste slišali,« v smehu pripovedujeta mama in sestra.

Mladi junak posluša z nasmehom in sklene: »Rad bi končal fakulteto in igral košarko, tu sem se res našel. Da bi razmišljal o stalni vrnitvi na Primorsko, je prekmalu, poleg tega v Ciriusu z menoj zelo lepo ravnajo.«

Ta izjemni mladenič, pozitiven in poln življenja, je zaradi svoje narave, volje in skromnosti ne samo velik košarkar, ampak tudi velik človek. Manjka pa mu ena stvar, ki mu je družina s skromnimi dohodki ne zmore kupiti sama. Odlični košarkar nima košarkarskega vozička, ki ga potrebuje na parketu, izposoja si ga od kluba, rad pa bi imel svojega. Ta, ki bi ga kupil v Italiji, je bolj kakovosten, stabilen, saj je lahko košarka z vozički na trenutke izjemno nevarna, zato sta fantova potreba po njem in želja več kot razumljivi.

In če kdo, si voziček, ki stane 4000 evrov, ta krasni mladenič, ki se ob našem slovesu srčno zahvaljuje prav vsakemu, ki mu je pomagal z zbiranjem zamaškov, resnično zasluži.

Dobrosrčni motoristi

Motoristi Moto kluba Kondor Slovenija iz Kopra, znani po svoji dobrodelnosti, redno darujejo kri, otrokom iz ogroženih družin kupujejo darila kar iz svojega žepa, tiste, ki si želijo, zapeljejo z motorjem kakšen krog. Za Elvisa so zbrali dva polna kombija zamaškov. Predsednik MK Kondor Stipe Vincek: »Motoristi smo na facebooku zasledili, da Elvis zbira finančna sredstva. Niti minute nismo odlašali, ampak smo se takoj dogovorili, da mlademu športniku pomagamo.« Za eno tono bo Elvis dobil tristo evrov za voziček.

 

Deli s prijatelji