LJUBLJANA – »Počasi se moja družina pobira, zame pa je tako že prepozno. Mene so naredili noro, brez pomirjeval ne zdržim,« se je pridušala Elka Strojan, ko so njeno družino proti koncu leta 2006 iz Dečje vasi pri Ambrusu preselili na Roje na obrobje Ljubljane. Še kakšno leto pozneje je iz žepa potegnila zavitek tablet in nam potožila, da je tudi sicer bolna. »Poglej, te so za moje slabo srce,« je razložila, zakaj je v ljubljanski sodni palači med enim od sojenjem njenim otrokom glasno vzrojila: »Jaz sem srčni bolnik, prosim, da nas prenehate preganjati samo zato, ker smo Strojani.«
Bolna zaspala ob devetih
Prav srce jo je zdaj tudi izdalo, nam je z jokajočim glasom sporočila njena hčerka Samanta. »Revica je bila tako bolna, da je umrla točno ob devetih zvečer. Zelo zelo slaba je bila zadnje čase, zadnjih sedem mesecev je bila na invalidskem vozičku in kar nekaj časa tudi v postelji. Srčno popuščanje je bilo krivo. V soboto ob štirih jo bomo pokopali zraven očeta v Zagradcu. Hvala vsem za sožalje.«
Na prvega aprila dan je torej odšla najbolj znana slovenska Rominja. Na spomenik groba, v katerem že ležita njen mož Miha in eden od njunih otrok, bodo vklesali letnice, ki bodo pričale, da je umrla stara šele 63 let.
Ko se je burja okrog selitve Strojanovih malce polegla, se je Elka bolj poredko pojavljala v javnosti. Le občasno smo jo srečevali na ljubljanskem sodišču, kamor je prihajala, ko so sodili njej ali kateremu od njenih otrok. Nazadnje bi morala priti tja novembra lani, njeni so nam razložili, zakaj je ni: »Zelo bolna je. Na vozičku je in ima kisikovo bombo.« A če bi prišla, bi zagotovo zavrnila tožilske očitke na svoj račun, da je zagrešila kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja. Zgodba je segala v čas, ko sta se razšla Elkin sin Igor in njegova partnerica Natalija, ki imata dve hčerki. Ob vsem tem je oče pristal še v zaporu, mati pa je zapustila Roje in odšla po svoje. Leta 2012 so otroka odvzeli staršem, en deklič je pristal v rejniški družini, drugi pa je ostal pri Strojanovih, kjer naj bi zanj skrbela Elka. Punčko, rojeno leta 2008, naj bi bila Elka pretepala, ni je vodila k zdravnikom ali v vrtec, dovolila ji je tudi kaditi. Onemogočala je torej normalni razvoj otroka, so ji očitali tožilci.
Začetek procesa so nato preložili za nedoločen čas in zdaj bodo spis zaprli. Toda Elka se je tedaj le oglasila in javnosti sporočila, »da novinarji vse drugače napišejo. Oni lahko rečejo, da sem jest enga ubila, a res ni.« Vprašanja o kajenju otrok pa ni najbolje razumela. »Malenkost. Včasih kakega prižgem, drugač pa ne tolk.« Svoje čase je bojda pokadila tudi po pet škatlic na dan, v zadnjih letih pa le še dve cigareti. A vsi otroci kadijo? »Ma kaki. Če so dojenčki, ne, kje pa,« je odločno odvrnila in zvito dejala, da bi potrebovala kakih 300 evrov, da nehajo. Bi že ona poskrbela za to. »Otroci me ubogajo. Če ne, pa dobijo batine.«
Otrok 14, vnukov ni štela
O Elki Strojan je bilo v resnici znanega bore malo. Toda na Slovenskem je bila več kot dovolj popularna, da je o njej in njeni družini objavljen krajši zaznamek na Wikipediji, da gre za prepoznavno cigansko družino, katere Strojan ni prvotni priimek, saj se je Elka (rojena kot Hudorovac) poročila z Mihom Brajdičem, potem pa so priimek prevzeli v zahvalo zdravniku Strojanu z Muljave, ki je ozdravil njunega bolnega sina.
V Kočevju rojena Elka je pred časom dejala, da ji je popolnoma vseeno, ali jo imenujejo Elka ali Jelka, »saj slišim na obe imeni«. V dokumentih ima bojda zapisano Elka, saj »brati ne znam, dobro pa poznam številke«. Čarov šolanja ni spoznavala nikoli.
Miho je spoznala, ko ji je bilo 16 let, je dejala, in pojasnila, koliko otrok sta imela. Pri njenih 18 se jima je kot prvi rodil Miha, sledilo je še 13 otrok, od katerih se je eden ubil v prometni nesreči pri Žužemberku, drugi pa umrl kot dojenček. Prav prvorojenec je bil tako bolan, da je zaprisegla, da se bodo, če preživi, vsi člani družine preimenovali po zdravniku Strojanu. Koliko vnukov ima, pa Elka nikoli ni natančno vedela. Ni jih štela.
Pred več kot desetletjem ji je zaradi sladkorne bolezni umrl mož in bila je prepričana, da jim nikoli ne bi bilo treba zapustiti njihovega tabora ob cesti Zagradec–Ambrus, če bi bil še živ, saj so ga na Dolenjskem vsi zelo spoštovali. Tako pa so morali oditi in za seboj pustiti svoje življenje, tudi živali. »Nekaj jih je tudi pobegnilo, purana in goske so ukradli. Prav tako agregat, šli so tudi rogovi, ki sem jih v spomin na starega imela na bajti,« se je pridušala in bila žalostna, saj so domačini »napadli gospoda, ki se je pripeljal k meni, hoteli so mu pljuniti v obraz, glasno so vpili nanj«. Prav zaradi njega – šlo je za že pokojnega predsednika dr. Janeza Drnovška – je tudi popustila in privolila v selitev v Ljubljano. »Gospodova dobrota me je prepričala, potegnil se je za moje otroke in družino.«