Elka Cerar, rokodelka iz Soteske v Moravški dolini, kljub več kot sedmim križem na plečih še vedno z zanesljivo roko poveže snope slame v lepe, skladne kite, iz katerih mojstri sešijejo slamnate klobuke. Njeni spretni prsti in drobne roke se rahlo zibljejo v enakomernem ritmu, ko vztrajno prepleta slamice levo in desno pa spet levo in desno.
Elka se je rodila na začetku druge svetovne vojne v družini z osmimi otroki in lahko si predstavljamo, da je že v rosnih letih spoznala, kaj pomenijo pomanjkanje, odrekanje in trdo delo. Že kot petletna deklica je pomagala na domači žagi in v mlinu. Pa se ji danes to ne zdi slabo, naučila se je delati, kar se ji je pozneje v življenju več kot obrestovalo.
Poročila se je kar v domači vasi in odšla k možu na kmetijo. Da bi trem hčeram zagotovila boljše možnosti, kot jih je imela sama v letih po vojni, si je poiskala službo. Delala je v tovarnah Rašica in Toko ter v domači osnovni šoli. Da ne pozabimo omeniti dela na kmetiji, seveda. A kljub polni zaposlenosti je vselej našla čas za ročna dela, z možem sta izdelovala koše in košare, pogosto je vezla, v posebno veselje pa ji je še danes pletenje slamnatih kit.
»Ko so dekleta šla od doma in po tem, ko sem se upokojila, je ostalo le še delo na kmetiji, ki se ga nisem nikoli branila. Za teh nekaj glav živine, kolikor jih je ostalo v hlevu, sva z možem zlahka poskrbela sama, zato sem se že pred leti pridružila rokodelcem Moravške doline, kjer se družimo, ustvarjamo in izmenjujemo izkušnje,« pove Elka, ki mlajšim članom društva rada pokaže, kako se je nekoč pletlo.
Včasih za zaslužek, danes za lastno zadovoljstvo
Slamnikarstvo ima na Moravškem in zlasti v občini Domžale bogato tradicijo, najmočnejšo v Sloveniji. Sega v prvo polovico 18. stoletja, ko je država pospeševala trgovanje in obrtno ter industrijsko proizvodnjo. V zimskem času so skoraj na vsaki domačiji gospodinje pletle slamnate kite, ki jih je vsak teden pobiral kitar in jih odnašal v tovarno slamnikov v Domžale. Tako se je tudi sedemletna Elka naučila plesti kite. »Denar od prodaje slamnatih kit za slamnike in cekarje na kmetiji je šel za davke, sol, poper, vžigalice in petrolej,« se tistih povojnih let spominja Elka, ki danes ne plete več za zaslužek, ampak predvsem za lastno zadovoljstvo. »Najbolj sem vesela, če si kdo še želi od mene česa naučiti,« se nasmeje, medtem ko prsti spretno prebirajo rumene slamnate trakove in jih spreminjajo v enakomerno kito.
Slamo za pletenje je treba posebej pripraviti, odbrale so jo že žanjice na njivi in jo povile v posebne snope, ki so jih potem moški skrbno zložili pod kozolcem. Te slame niso omlatili s cepci, da je ne bi poškodovali, ampak so jo otolkli ali osmukali. Potem so jo še prebrali, tanke posebej pa debele in hrapave posebej. Delali so pri peči, posušena slama se je lažje prebirala. Od pozne jeseni do zgodnje pomladi se je potem pletlo, tudi od jutra do večera, če je bilo treba. Dolžino spletenih kit so merili v komolcih (48 cm) in za en klobuk je morala biti dolga 40 komolcev ali 25 metrov.
Pletenje kit so nekateri razvili do vrhunskega mojstrstva. Največ so jih pletli iz sedmih stebel, barvane iz osmih, spretnejši pa iz šestnajstih, sedemnajstih in celo enaindvajsetih. Na vrhuncu slamnikarstva so nekateri znali splesti celo do 120 različnih vzorcev.
Danes tovarne slamnikov ni več, ostalo je le še par spretnih rokodelcev, ki ohranjajo starodavno tradicijo. Tudi Elka, ki gotovo še ni spletla zadnje kite.
