Elizabeta Fürst se je pred 85 leti rodila kot hčerka znanega lendavskega gostilničarja Aladarja Deutscha, ki je bil znan po svoji delavnosti, podjetniški sposobnosti in uradniški natančnosti. Deutschevi so veljali za urejeno meščansko judovsko družino, kakršnih je bilo pred vojno v Lendavi veliko. Elizabeta je imela srečno otroštvo, dokler ji leta 1937 ni umrla mama Rozalija. Takrat je ostala sama z očetom in dveletno sestro, ki so jo kmalu poslali k babici v Zalaegerszeg na Madžarsko. Nemška oblast v Prekmurju je bila zelo kratka, saj so pokrajino že 16. aprila 1941 dobili Madžari. Očetu so nove oblasti odvzele gostilno in kegljišče. Družina je ostala brez pravega vira preživetja in ni jim bilo lahko. Potem ko so morali tudi prekmurski Judje začeti nositi davidovo zvezdo, so se jih prijatelji in someščani izogibali.
Ločeni
»Razen enega ni nihče od mojih prijateljev več hotel hoditi z mano po cesti ali ulici,« se spominja Elizabeta in dodaja, da so za Jude veljale še nekatere druge prepovedi, na primer prepoved kopanja v mestnem kopališču. Ko so Madžarsko 19. marca 1944 okupirali Nemci, so se začeli ostri protijudovski ukrepi, ki so prizadeli tudi njih. 26. aprila 1944 so bile v Murski Soboti in Lendavi velike aretacije judovskega prebivalstva. V sinagogi v Lendavi so zbrali 57 družin. Naslednji dan so jih s tovornjaki odpeljali v Čakovec, od tam pa v Nagykanizso. Po treh tednih so jih z vlakom odpeljali v Auschwitz-Birkenau. »Najhuje je bilo, da so naju s sestro Judit ločili od očeta, ki je ostal v Nagykanizsi, in od takrat nisem več slišala o njem. V natrpanih živinskih vagonih so nas peljali v taborišče smrti, razmere med potjo so bile neznosne; 75 ljudi so stlačili v vagon, nismo imeli ne hrane in ne vode,« otožno pripoveduje Elizabeta. »V Auschwitz smo prispeli 21. maja 1944. Tam nas je sprejel in selekcioniral dr. Mengele. Zrla sem mu v hladne oči, strah me je bilo tega pogleda, poslal me je na desno, osemletno sestro Judit pa na levo. V smrt, v krematorij. Ostala sem čisto sama in jokala, jokala ... Ko bi imela vsaj koga od svojih, da bi se mu lahko potožila. Nikogar ni bilo. Ne boste verjeli, od takrat ne verjamem več v Boga. Razmere v taborišču Auschwitz-Birkenau so bile grozljive, ljudje so živeli v umazaniji in lakoti, tisti, ki smo delali, smo imeli še največ možnosti, da preživimo. A kljub vsemu je bilo tudi to najslabše upanje, na vsakem koraku smo zrli smrti v oči.«
Nikoli pozabljeni
V rodno Lendavo se je vrnila šele 25. junija 1945. Nikogar od njenih ni bilo več tam, na izropanem domu jo je pričakala samo psička Morži. »Začela sem živeti iz nič, ničesar nisem imela, ničesar nisem našla. Lendavčani so nam po našem odhodu aprila 1944 pokradli vse premoženje, konje, krave, kočije. V hiši ni ostal niti en prt. K sreči mi je priskočil na pomoč sosed Toplak,« se spominja povojnih let v Lendavi. Začela je tudi delati v zobni ambulanti, da se je lahko preživljala. Ta čas ni bil prijazen, domačini jih dolgo niso niti pogledali, nekateri pa so se jim opravičevali, češ saj nismo hoteli, da bi vas odpeljali v taborišča. Elizabeta poudarja, da je bila tudi nacionalizacija premoženja hud udarec za preživele Jude in da jo je občutila tudi ona. Leta 1947 se je poročila s preživelim internirancem Janezom Fürstom. Bil je skrben mož in dober oče. Sredi 60. let minulega stoletja sta prodala vse premoženje v Lendavi in se z obema hčerkama preselila v Mursko Soboto. Tam si je Janez v Borovnjakovi ulici uredil moderno obrtno delavnico in jo uspešno vodil vse do prezgodnje smrti leta 1984. Povojnih let v Lendavi se Elizabeta še danes spominja z grenkobo. Bistra in čila gospa, ki je 26. junija letos dopolnila 85. leto življenja, še vedno sama kuha, pospravlja, bere in gleda televizijo. Vsak teden jo obišče Erika Fürst iz Vrtne ulice v Murski Soboti, ki je tudi preživela Auschwitz-Birkenau, in se običajno pogovarjata o vsakdanjih stvareh. Kdaj pa kdaj obudita tudi žalostne spomine ... Preprosto jih ni mogoče pozabiti. Zato o njih tudi govorita.
