Eliti pod zemljo zgradili tudi kino

GOTENICA – Ali je po 25 letih urok skrivnostne Gotenice izgubil moč? Ko smo stali tam pri glavnem vhodu v Vadbeni center Gotenica, kjer so policisti pregledovali seznam napovedanih obiskovalcev, smo se strinjali, da Gotenica in podzemni objekti še naprej burijo domišljijo.

Čeprav je oblast leta 1990 ukinila skrivnostno območje Kočevske Reke, ki je merilo 222 kvadratnih kilometrov, in se lahko napovedane skupine obiskovalcev sprehodijo čez Gotenico in opravijo virtualni potep po podzemnem objektu, je ta v resnici zaprt za javnost. Le redki si ga lahko ogledajo. Razlog, so razložili, je ohranjanje posebne klime, ki omogoča hranjenje slovenske zbirke filmov in dokumentarnega gradiva ministrstva za notranje zadeve.

70 metrov pod zemljo

Toda podzemni objekt v Gotenici je ena od velikih kočevskih zanimivosti. Kdo se ne želi na lastne oči prepričati, kakšna je skrivnostna stavba, ki je bila zgrajena povprečnih 70 metrov pod zemljo oziroma je ponekod nad njo tudi do 100 metrov zemljine? Kdo ne bi želel pokukati v sobane, kjer so imeli kino, operacijsko dvorano in bolnišnico, tudi spalne prostore? Kdo ne želi videti velikanskega in zahtevnega gradbenega zalogaja, ki je uporaben še po 55 letih?

Podzemni objekt v Gotenici je bil dokončan leta 1960, po desetih letih gradnje. Štiri leta so minirali, izkopavali in betonirali, naslednjih šest let so objekt opremljali. Da je bila zgradba narejena z velikim premislekom, govorijo praktične rešitve, ki bi 80 do 100 ljudem zagotavljale preživetje tudi v primeru atomskega napada. Ti ljudje bi lahko v teh prostorih preživeli do tri mesece.

Ko je bila zgradba končana, so opravili preizkus tesnjenja in ugotovili, da je to ena najbolj neprodušnih stavb v Evropi. Takrat, se zdi, so mislili na vse. Gotenica je bila nekdanja kočevarska vas brez prebivalcev, kjer so redili živino in obdelovali kmetijske površine, tako da bi z lastnimi pridelki v izrednih razmerah zagotovili hrano tudi za ljudi v podzemnem objektu. Zrak, na primer, bi v podzemni objekt dovajali iz sobe, imenovane kisikarna, voda pa je tako ali tako v objektu. V enem od osmih traktov, kjer po praznem hodniku odzvanja kapljanje, se vsako minuto natečejo štirje decilitri.

Samozadosten objekt

Objekt ima lasten kanalizacijski sistem, svojo telefonsko centralo in seveda elektriko. Dva dizelska agregata, letnik 1953, ki ju poženejo na stisnjen zrak, so včasih uporabljali predvsem na ladjah, tu pa so ju postavili na svoje temelje, tako da se vibracije ne prenašajo na zgradbo. To, da je bila strojnica postavljena v najbolj oddaljen del objekta, stran od spalnih prostorov in bolnišničnega dela, pa je tako ali tako razumljivo.

Mislili so na vse, tudi na barve: v logističnem delu objekta, kjer je bila bolnišnica, so tla temno zelena in stene svetlo zelene, v delu zgradbe, ki je namenjen delu – kinodvorana ni bila mišljena za zabavo, ampak predvsem kot center za vodenje –, so površine v rdečem, torej v poživljajočih oziroma delovnih barvah. Vse, kar je videti danes, je originalno ohranjeno, kar pomeni, da ni bilo potrebe, da bi stene po letu 1960 obnavljali. Zdaj je po tleh položen papir, tako da redki obiskovalci ne uničujemo originalnih talnih oblog.

Odlične tehnične rešitve

V podzemni zgradbi je še vrsta drugih rešitev, ki prijetno presenečajo, čeprav jih ni mogoče videti: ob straneh bivalnega dela zgradbe so kanali, kjer odteka voda, ki pronica skozi hrib. Toda ker leži Kočevska na krasu, se kanali zasigajo, zato morajo zaposleni v Gotenici – skupno jih je 50 in skrbijo za tečajnike v tem vadbenem centru ministrstva za notranje zadeve – dva meseca na leto s strojem za čiščenje drenaž čistiti cevi, da zagotavljajo pretok vode. Z zamašenimi cevmi bi voda podzemni objekt zalila.

Podobne objekte so po letu 1948, po sporu z informbirojem, gradili po vseh nekdanjih jugoslovanskih republikah. Bosanski bunker v Konjicu, ki je bil namenjen tudi za umik Josipa Broza - Tita in njegove družine, je bil tretja največja investicija jugoslovanske vojske, takoj za podzemnim vojaškim letališčem Željava na meji med Hrvaško in Bosno in Hercegovino ter vojaškim pristaniščem Lora v Splitu.

Vojska ni imela vstopa

Gradnja objektov v Gotenici je bila v primerjavi s temi megalomanskimi posegi palček, saj ima vsega 2500 kvadratnih metrov klimatiziranih površin, kar drugače prevedemo v deset povprečnih slovenskih hiš iz sedemdesetih let. Pa tudi vir financiranja je bil drugačen: če je preostale objekte gradila vojska, je bila na Kočevskem le pomoč pri varovanju meja zaprtega območja. Vojska – tudi najvišji predstavniki, seveda z izjemo Tita – ni imela vstopa v Gotenico. Objekt je gradilo slovensko ministrstvo za notranje zadeve oziroma takratni republiški sekretariat za notranje zadeve.

V resnici je imel vse niti v rokah Ivan Maček - Matija, ki mu je uspelo ogromno zaprto območje 40 let varovati predvsem s skrivnostnostjo. In z različnimi zgodbami, ki se jih današnji prebivalci Kočevske še spomnijo in zato vprašajo, kjer je hrib, ki se bo odprl, da bodo od tam poletela letala. Ali pa jih zanima predor, po katerem se je z džipom mogoče odpeljati v Crikvenico … Spet drugi utišajo glas in le v šepetu povedo, da so nekoč, pred desetletji, tu spali in so bili del te zgodbe. Del velike skrivnosti, ki je – sicer ne več tako velika, a vendar – to tudi ostala.