Elektrike ji zdaj ne bodo odklopili

HOTIZA – Vedno bolj pretresljive so zgodbe ljudi, ki nam pišejo z željo, da bi jim iz Krambergerjevega sklada poravnali kakšno položnico, ki je sami ne morejo. Še bolj pretresljivo je, ko pomoči potrebne obiščemo in želimo pomagati: kar težko je verjeti, da tudi v 21. stoletju v tako imenovani socialni državi ljudje živijo v takšnih razmerah.

Bili smo pri 84-letni Tereziji Lackovič iz Hotize. Prosila nas je, naj ji od zneska 204,79 evra za elektriko plačamo vsaj 150, s čimer bi si vsaj začasno nekoliko oddahnila. Zato smo ji delno poravnali zaostanek plačila porabljene električne energije, ki se kopiči od lani, saj bi ji lahko vsak trenutek odklopili elektriko. Vnovičen priklop pa bi bil zanjo prevelik zalogaj. Žal to ni vse, kar bremeni Terezijo, čeprav noče tarnati. Zaveda se, da tudi drugi potrebujejo pomoč, morda še bolj kot ona, toda jasno je, da njeni obeti niso dobri.

Dolga in draga zima

Najhuje je bilo, ko je pred časom morala kupiti drva, saj v eni sezoni samo za kurjavo porabi najmanj tisoč evrov. Letošnja dolga in še posebno mrzla zima pa jo bo stala še več, ker si mora neprekinjeno ogrevati prostore, kjer preleži dan in noč. Poleg vsakodnevnih položnic, elektrike, ki je nekaj mesecev ni mogla plačati, RTV-naročnine, komunalnih obveznosti, telefona bi morala prispevati še tisočaka, da bi se priključila na vaško kanalizacijo. Toda od kod vzeti tisoč evrov, ko pa prejema le 180 evrov pokojnine in še nekaj varstvenega dodatka. Ob tem mora tudi za hrano ostati vsaj kakšen evro. Seveda bi bilo treba temeljito prenoviti hišo, saj je že znotraj žalostno, zunanja fasada pa kar vpije po ureditvi – toda, kako.

Terezija nima sreče niti z zdravjem, saj ima poleg astme, srčno-žilnih težav in zvišanega pritiska velike težave s sklepi. Pred časom so ji operirali eno koleno, zdaj pa jo zelo boli drugo, zato mora uporabiti bergle že za kratek čas, ko zapusti spalnico, kjer si nekoliko krajša dneve z gledanjem televizije. Morala bi na operacijo drugega kolena, a kot pravi, ji najbrž ne bo treba. Ker je »že dovolj stara«, je povedala s solzami na licu. Hudo ji je, a si ne more pomagati, saj ni po svoji krivdi zabredla v težave. Pove nam tudi, da ni imel sin Jože, ki živi pri njej, nikoli sreče, da bi se redno zaposlil, tako da nima prihodkov.

Skromna pokojnina po možu

Naša sogovornica že od rojstva, 10. aprila 1932 v bližnji Bistrici, bolj kot ne životari, saj ni imela lepega otroštva ne pred drugo svetovno vojno ne po njej. Pozneje je hodila delat na kmetije in tudi v sosednjo Avstrijo. Ko se je poročila, je prišla na Hotizo in rodila pet otrok, jih vzgajala in bila gospodinja. Štirje so si ustvarili družine in živijo na svojem, brezposelni Jože živi z njo in poprime za priložnostna dela.

Nekako je še šlo, dokler je bil mož živ, saj je bil redno zaposlen. Ko pa je leta 1992 umrl, se je stanje za invalidno žensko še poslabšalo. Danes Terezija prejema 180 evrov (ko odtegnejo za dodatno zavarovanje, le 150) pokojnine po možu, do 28. februarja pa še približno toliko varstvenega dodatka, kar je vsekakor premalo za normalno preživetje in plačevanje vseh obveznosti.