VRANSKO – Električna sila je ena od štirih osnovnih sil v naravi. To je sila, ki je štiriletni Manci grdo zaznamovala življenje. Predobro namreč ve, da je elektrika njenemu očku vzela obe roki. Tistega usodnega dne je bila stara komaj osem mesecev. To je bil dan, ko se je bes velikih znanstvenikov Franklina, Tesle, Faradaya, Galvanija, Volte, Ampera, Ohma in drugih zgrnil naravnost nad Dejana Grilja z Vranskega. Mladi očka je bil takrat star 22 let, pred njim je bilo še vse življenje, v katerem je kanil izkoristiti vse talente in ideale, teh pa resnično ni bilo malo.
Trikrat 20.000 voltov
Kot elektromonter zaposlen pri Elektru Ljubljana je vsak dan opravljal izjemno nevarna in zahtevna redna vzdrževalna dela. Na nekem daljnovodu pri Sodražici so vstavljali in podaljševali izolatorske verige, saj se je ob slabem vremenu že nekaj časa pojavljal preboj in s tem izpad električne energije. »Če tega ne bi delali, bi kaj lahko nekdo, nekje med Sodražico in Kočevjem, ostal brez 'štroma',« je pripovedoval Dejan. Zapomnite si: nekdo bi ostal brez 'štroma'! In ravno zaradi tega si je moral tudi takrat okoli pasu oprtati škripec z neskončno vrvjo. Električar se je v tistem prelevil v pravega plezalca in se povzpel visoko po jamboru navzgor, kot pravijo tej orjaški jekleni konstrukciji. Kakšnih 30 metrov visoko je moral, tja, kjer kraljujejo le šum vetra, let ptic in noro visoke napetosti. »Od 20.000 pa vse tja do 110.000 voltov,« je ustrelil Dejan in nas podučil, da nas lahko pokonča že 220 voltov. Toda vestni in nadvse odgovorni Dejan tedaj ni vedel, da je nekdo pozabil izklopiti daljnovod in da pleza v smrt. »Pustimo, kdo vse bi ga moral izklopiti, resnično, ne želim se več dotikati teh ran,« je povsem mirno odgovoril. Bil je že tik pred ciljem, ko se je znašel v nemilosti pobesnele električne sile. Dejan ve, da bi moral po vseh pravilih umreti, pa ni! Voda še prijel ni, le zasukal se je s telesom in zgodilo se je. Ni bilo tako kot v filmih, ko nesrečnika, navadno z einsteinovsko štrlečimi lasmi, odnese daleč proč. Ne, tu je bilo ravno obratno. Nevidna sila ga je potegnila čvrsto k sebi, se priklenila na njegovo žilo, kot se je spominjal, njega pa je zagrabil silovit krč. Po njegovih žilah je tedaj švistnilo neverjetnih 20.000 voltov, to pa še ni vse, doživel je kar tri takšne udare.
Skurilo mu je kosti
Obločni plamen ga je v hipu zajel. Prebil se je zvočni zid medija, njegove roke torej, nastala je izjemna temperatura, s kakršno se ponaša na primer sonce, vzniknila je iskra. Nastali so pogoji, primerni za varjenje in spajanje kovin. Toda mi govorimo o Dejanovi bolečini, ki je takrat sunila vanj. »Ko premostiš 20.000 voltov direktno na ozemljitev, ko amperi ponorijo in stečejo, tedaj tudi dejansko zagoriš!« je tri leta in pol po nesreči opisoval hrabri Dejan. Obločni plamen je poskrbel, da je bilo kot v pečici. Ko jo prižgemo, zažari grelec. V njegovem primeru so zažarele njegove kosti v obeh rokah. »Kosti so zažarele in skuhale meso od znotraj navzven,« je bil več kot nazoren. Njegovi roki sta se skurili. Vse to je Dejan doživljal pri polni zavesti. Se opravičujem, ampak, ko smo ga poslušali, kar nismo in nismo mogli verjeti njegovim besedam. Še posebno ko je dejal, da je vse odvisno od upornosti telesa, ki ga napadejo amperi v imenu električnega toka. Je potemtakem Dejana rešila njegova nadpovprečno uporna zgradba telesa? »Kar v redu je,« se ponosno nasmehne. »Imam izjemno močne kosti,« ki pa mu ne bi prav nič pomagale, če ne bi takrat tako hitro prihitel njegov prijatelj in sodelavec Matjaž. Nemudoma je ozemljil in izklopil daljnovod, Dejana privezanega spustil k tlom in poklical rešilca. Medtem pa je bil nesrečnik še naprej pri polni zavesti. Takšnega, v neznosnih bolečinah, so naposled spravili v klinični center. »Ah, včasih je treba stisniti zobe,« pove Dejan, kot da se ni nič kaj takega zgodilo, potem pa je vendarle spregovoril: »Najbolj so trpele dlani. Bolečina pa je bila takšna, kot če bi na prižgano steklokeramiko položil roke.« Bolečine so usahnile šele, ko so ga dali v umetno komo. Ko pa se je po 11 dneh iz nje prebudil, sta mu manjkali obe roki. »Ni bilo druge rešitve, to je bilo še najmanj, kar so mi lahko odrezali,« se zaveda. Njegova žena Irena je v tistem trenutku postala glava družine, hči Manca pa brez roke, te nujne opore, ki bi jo varovala. Vse, kar je Dejanu od rok ostalo, so zgolj te preklete fantomske bolečine, ki ga morijo, kot pravi, »24 ur na dan, sedem dni v tednu«. Njegovi možgani še vedno ne vedo, da telo nima več rok, da pa je vse še precej huje in boleče, so si za nameček trdno zapomnili tisto zadnjo bolečino, ki so jo prejeli od njegovih rok.
Postal je inovator
A kljub vsemu se ne predaja. S pomočjo Ireninih staršev, Braneta in Mete, sta vendarle prišla do svoje strehe nad glavo. V njej pa je marsikaj prilagojenega, Dejanu na kožo pisanega. Stikala in kljuke morajo biti v pravi višini, Dejan je medtem postal tudi pravi inovator. Ogromno pripomočkov, od miške, zobne ščetke in še marsičesa, je tako prilagodil, da jih lahko brez težav uporablja brez rok. A se s tem ne hvalisa naokrog. Zaveda se, da je še toliko tega, česar ne zmore, zaveda se, da še zdaleč ni samostojen. »Samostojnost, to je cilj! Jaz pač to nisem! Ne morem voziti avta, se oprhati, ne znam si narediti za jesti.« Najhuje je, ker se ne more igrati s svojo hčerko, z njo sestavljati kock, ji pospraviti sobe, ji česar koli ponuditi. Za zdaj mu še nekako služijo zobje, čeprav si je pri prenašanju krožnikov že dva polomil, implantati pa seveda stanejo, tudi njegov nos je medtem postal nepogrešljiv, z njim, denimo, uspešno telefonari, z ramenskimi krni pa nekako krmari čez čeri, ki jih doživlja zaradi delovne nesreče.
Toda 27-letni Dejan bi rad naredil kakovostni preskok, zaradi česar bi bil kar se da samostojen in ne nenehno odvisen le od pomoči drugih, zaradi česar bi lahko normalno jedel, se oprhal, objel svoji ljubici. Do vsega tega, drage bralke in bralci Slovenskih novic, bi prišel s pomočjo bionskih protez, ki delujejo zavoljo mišičnih in živčnih impulzov. A kaj, ko par takšnih protez stane kar 172.500 evrov, vsota, ki jo družinica Grilj niti pod razno ne more zbrati.
Za Sklad Ivana Krambergerja
Drage bralke in bralci, vse, ki želite pomagati Dejanu Grilju z Vranskega, prosimo, da denarno pomoč nakažete na transakcijski račun Sklada Ivana Krambergerja, št. 02922-0019831742, s pripisom za Dejana, sklicna številka 7114.
